Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

arnika (17)

1.      árnika  -e ž (ȃ) zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja: nabirati arniko // tinktura iz te rastline: namazati rano z arniko ♪
2.      bŕdnja  -e ž (ȓ) bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo ♪
3.      čopotánje  -a s (ȃ) glagolnik od čopotati: čopotanje po vodi; čopotanje parnika ♪
4.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
5.      kljún  -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ◊ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
6.      kokovíčnik  -a m (ȋ) bot., navadno v zvezi gorski kokovičnik zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: izvleček iz gorskega kokovičnika ♪
7.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
8.      párnik  -a m (ȃ) 1. ladja na parni pogon: jadrnice in parniki / parnik na kolesa 2. velika ladja sploh: parnik odplove iz pristanišča; peljati se s parnikom; kljun parnika / čezoceanski, rečni parnik; tovorni, trgovski parnik ♪
9.      pòdkróvje  -a s (ȍ-ọ̑) navt. del ladje pod (glavnim) krovom: iti v podkrovje; prostorno podkrovje / ladijsko podkrovje; podkrovje parnika ♪
10.      proglasíti  -ím dov., proglásil (ȋ í) publ. razglasiti: proglasiti rezultate, sodbo / proglasiti republiko / proglasiti koga za udarnika / proglasili so ga za odpadnika proglašèn -êna -o: biti proglašen za krivega; proglašeno je bilo obsedno stanje ♪
11.      stvárniški  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na stvarnika: stvarniško dejanje boga / njegova odločitev je bila resnično stvarniška 2. zastar. ustvarjalen: stvarniški človek / stvarniški tok misli ♪
12.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
13.      škržólica  -e ž (ọ̑) bot. pokončna ali plazeča se rastlina z navadno rumenimi cveti v koških, Hieracium: arnika in škržolica ♪
14.      tróbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce ♪
15.      udárnik  -a m (ȃ) zlasti prva leta po 1945 častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo, delovne zahteve: odlikovati koga z udarnikom // delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv: med brigadirji je bilo veliko udarnikov; večkratni udarnik / razglasiti za udarnika ♪
16.      vèlepárnik  -a m (ȅ-ȃ) velik parnik: hitrost veleparnika ♪
17.      vihárnik  -a m (ȃ) 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov ◊ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae ♪