Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

are (1.951-1.975)


  1.      modél  -a m (ẹ̑) 1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa // majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model 2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model // oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami 3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu 4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48] // modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev 5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev ◊ filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli ♪
  2.      modelár  -ja m (á) 1. izdelovalec majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo: mladi modelarji; razstava del dijakov modelarjev; tečaj za modelarje; modelarji in jadralci 2. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov: zaposlen je kot modelar; izučiti se za modelarja / modelar, ki je izdelal model stare jadrnice ♪
  3.      modelíranje  -a s (ȋ) glagolnik od modelirati: glina za modeliranje / modeliranje glave, nosa / poučevati modeliranje na tehniški šoli ◊ filoz. modeliranje prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih; jur. modeliranje sledov snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše ♪
  4.      móder 1 -dra -o prid. (ọ́) ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet; tam prevladujejo modri toni; modro morje, nebo; oči ima modre; nebo je postalo črno modro; svetlo modra obleka; temno zelenkasto moder suknjič; moder kot nebo; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve ● publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; žarg. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina módro prisl.: modro pobarvana ploskev; modro žareča žica / piše se narazen ali skupaj: modro zelen ali modrozelen; modro bel; modro siv; sam.: knjiž. ptica je odletela v modro; izvesek v modrem in zlatem ♦ metal. lomljivost v modrem lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300° C ♪
  5.      móder 2 -dra -o prid., modréjši tudi módrejši (ọ́) 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen ∙ ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo // ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli ♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa ♪
  6.      modêrnik  -a m (ȇ) knjiž. 1. kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa: modernika zanima veliko stvari; modernik dvajsetega stoletja; človek modernik 2. modernist: spis je napisal modernik; pisatelji stare šole in moderniki ♪
  7.      modificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spremeniti, preoblikovati, prilagoditi: modificirati kak del naprave; nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo modificíran -a -o: narečno modificirana beseda; snov slike je modificirana po starejšem vzorcu ♦ strojn. modificirana litina litina z dodatki, ki spremenijo njeno strukturo, ne pa njene kemične sestave ♪
  8.      modrílo  -a s (í) 1. nekdaj sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele: beliti perilo z modrilom; predalčki s škrobom in modrilom 2. redko ličilo modre barve: oči si je podčrtala z modrilom 3. modro barvilo: prekriti z modrilom ◊ kem. berlinsko modrilo umetni pigment modre barve; kobaltovo modrilo pigment v kobaltu modre barve; metilensko modrilo obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin ♪
  9.      modríti 2 -ím nedov., modrèn (ȋ í) ekspr. delati, da kdo postaja bolj moder, preudaren: kar ga je učilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo; sina je poslal v svet, kjer se je modril / saj sem ga ves čas modril, a me ni poslušal / star. profesor jih je modril učil, izobraževal ♪
  10.      mogóče  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte 5. v medmetni rabi izraža a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni ♪
  11.      mogóčen  -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega ♪
  12.      móhant  -a m (ọ̑) gastr. skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka: za malico je imel kepo mohanta ♪
  13.      mójster  -tra m (ọ́) 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra ◊ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje ♪
  14.      móker  môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje ● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno ◊ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih ∙ ekspr. v sodu je še mokro je še vino môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži ♪
  15.      molíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari: pes je molil jezik iz gobca; zvonček že moli cvet izpod snega; čez mizo je molila lipa svoje veje / hiša je molila svojo rdečo streho kvišku / moliti dlan za plačilo nastavljati; molila je roke proti meni iztegovala; moliti roko v pozdrav ∙ star. fige, jezik moliti kazati; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. moliti komu dokaze pod nos povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno 2. hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj: molila mu je nekakšen dokument; molil ji je kozarec; moli mu telefonsko slušalko molèč -éča -e: pes je ležal, moleč jezik iz gobca; moleč noge od sebe, je ležal pod drevesom ♪
  16.      momljáč  -a m (á) 1. nav. ekspr. kdor nerazločno, bolj tiho govori: tega starega momljača skoraj nič ne razumem 2. ekspr., redko medved: otroci so z zanimanjem ogledovali rjavega momljača ♪
  17.      momljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho govoriti: jezno je hodil po sobi in momljal sam zase; momljal je in kimal; momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja // nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati: momljati molitve; starec je momljal nekaj predse; dobro je, je momljal s polnimi usti 2. oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom: medved preteče momlja 3. ekspr. jesti (s stisnjenimi ustnicami): otrok momlja skorjico kruha ● med spanjem je otrok momljal z ustnicami premikal ustnice momljáje: momljaje je nekaj vprašal momljajóč -a -e: momljajoč glas; momljajoče renčanje medveda; momljajoča usta; prisl.: momljajoče govoriti ♪
  18.      monílija  -e ž (í) agr. glivična bolezen sadnega drevja, ki povzroča gnitje sadežev in sušenje cvetov, vejic: zatirati monilijo / marelična monilija ♪
  19.      montáža  -e ž (ȃ) 1. pritrjevanje, dajanje stroja, sestavnega dela dokončno na določeno mesto; nameščanje, postavljanje: poznati montažo stroja; montaža bojlerja; montaža motorja, pralnega stroja / ukvarjati se z montažo / montaža raketnih oporišč 2. delanje naprave iz prej pripravljenih delov, sestavljanje: montaža avtomobilov, ur; gradnja in montaža plinovodov; pren., ekspr. duhovita montaža recitacij in šansonov // ekspr. kar je narejeno iz več sestavnih delov: fotografska, literarna montaža; montaža iz časopisnih naslovov 3. film. načrtno povezovanje, urejevanje posnetkov v film: končujejo montažo filma; mojstrska, spretna montaža / fina, groba montaža / opremiti montažo prostor, kjer se to dela ◊ grad. mokra pri kateri se uporablja moker, vlažen, suha montaža pri kateri se uporablja suh gradbeni material; tisk. montaža lepljenje filma na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk ♪
  20.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  21.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  22.      móranje  -a s (ọ̑) knjiž. nujnost, siljenje: subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj ♪
  23.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
  24.      mórava  -e ž (ọ̑) cigareta boljše kakovosti z imenom Morava: prižgal si je moravo; neskl. pril.: cigarete morava in morava cigarete ♪
  25.      morfolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven: morfološke razprave; morfološko proučevanje živih bitij / morfološki oris narečja oblikoslovni morfolóško prisl.: poteze se morfološko bistveno ločijo ♪

   1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA