Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

apoteoza (1)

1.      apoteóza  -e ž (ọ̑) poveličevanje, proslavljanje osebe ali stvari: drama se zaključi z apoteozo ljubezni; pretresljiva apoteoza človeka, trpljenja; Duma je pesniška apoteoza domače zemlje // pri starih Grkih in Rimljanih povzdignjenje posebno zaslužnega človeka v božanstvo: apoteoza cesarja ♪