Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

apologet (4)

1.      apologét  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor brani kako idejo; branilec, zagovornik: biti apologet abstraktne umetnosti; spadal je med apologete kapitalizma; apologet krščanstva ♦ rel. cerkveni pisatelj v 2., 3. stoletju, ki je branil krščanstvo ♪
2.      apologétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na apologetiko: apologetičen spis; apologetična knjiga ♪
3.      apologétika  -e ž (ẹ́) veda, ki pojasnjuje in brani osnove krščanske vere: apologetika in dogmatika / predaval je apologetiko; pren. apologetika kapitalističnega sistema ♪
4.      apologétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na apologetiko: apologetsko delo ♪