Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

apeli (41)

apelírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. javno obrniti se na koga s pozivom ali prošnjo, pozvati: govornik je apeliral na vse udeležence, da se za stvar zavzamejo; na konferenci so apelirali na delegate, naj se organizira za to poseben odsek 2. sklicevati se na kaj: apelirati na čut pravičnosti, na razum; apeliramo na vašo politično zavednost ♪
kapélica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od kapela: stranska kapelica / romarska kapelica / na razpotju so sezidali kapelico ♪
blagoslovíti -ím dov., blagoslóvil (ȋ í) 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič) ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslóvljen -a -o 1. deležnik od blagosloviti: blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča 2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure! ♪
edíkula -e ž (ȋ) um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken ♪
kapéla -e ž (ẹ̑) 1. rel. v steno poglobljen ali prizidan prostor z oltarjem v stranskem delu cerkve: maševati v kapeli; ljudje so stali tudi v kapelah // manjša stavba s sveto podobo, kipom, namenjena navadno za bogoslužje: ob cesti stoji kapela / krstna kapela krstilnica / pokopališka kapela 2. raba peša manjši orkester, godba: kapela je zaigrala koračnico / vojaška kapela ♪
kárner -ja m (á) knjiž. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica: kapelica je bila nekdaj karner bližnje cerkve ♪
kôzel -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
lár -a m (ȃ) nav. mn., v rimski mitologiji bog zaščitnik hiše, posestva in njegovih prebivalcev: kapelica larov na križpotju; hišni oltar larov in penatov ♪
lôvnica -e ž (ȏ) 1. rib. mreža, ki se vleče ali nastavlja: polna lovnica 2. lov. past, v kateri ostane ujeta divjad nepoškodovana: jerebica, divji prašič se ujame v lovnico 3. močna ponjava za reševanje ljudi iz višjih nadstropij: gasilci so napeli lovnico ♪
mlád -a -o tudi -ó prid., mlájši (ȃ á; v pomenu mladič ȃ) 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro // ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju 2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir // ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir 3. ki ima razmeroma malo let, ant. star: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti / gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo 4. značilen za mladega človeka a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu 5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad 6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje // ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi 7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica ● nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad ◊ agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; lingv. mlada izposojenka mládi -a -o sam.: mladi odhajajo v mesta; dobiti, imeti mlade mladiče; tam ima dež mlade pogosto dežuje; mlada, pog. ta mlada gospodinji snaha; ekspr. plesalo je staro in mlado vsi so plesali; star. izza mlada iz zamlada; od, redko iz mladega od mladosti; prim. mlajši ♪
nagróbnica -e ž (ọ̑) 1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico ∙ star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor 2. redko roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice ♪
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren ● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega ◊ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile napéti se 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave // redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil // uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi napét -a -o 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega ♪
napéti -pôjem dov., napój napójte tudi napôj napôjte; napél (ẹ́ ó) ekspr. reči, povedati: napela mu je vse mogoče neumnosti; pog. pošteno mu jih je napel napéti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po petju: na tovariškem srečanju smo se napeli in naplesali ♪
napítnica -e ž (ȋ) slovesne besede, izrečene ob napivanju: spregovoriti slavljencu napitnico; odgovoriti na napitnico // pesem, ki se poje ob napivanju: prvo napitnico so zapeli ženinu in nevesti ♪
nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ◊ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo... ♪
obhajílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obhajilo: kupili so ji belo obhajilno obleko / obhajilna miza ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo; zapeli so obhajilno pesem ♪
obhódnik -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik 2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali ◊ žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah ♪
okróglica -e ž (ọ̑) 1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic; okroglice in cepanice 2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja; okroglice in hlodi 3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici ● zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat ◊ etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol; metal. valjasta klada za stiskanje ♪
oltárček -čka m (á) manjšalnica od oltar: v kapelici je tudi oltarček // mizica, polica (v stanovanju) z nabožnim kipom ali sliko: ob peči so imeli oltarček ♪
pévček -čka m (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od pevec: mali pevčki so mu v slovo zapeli več pesmi / lovi in prodaja ptičke pevčke ♪
pòdfárica -e ž (ȍ-á) nar. podružnica: Od desnega konca teh gozdov gleda Sveti Peter, trebeljanska podfarica, s svojo staro kapelico romanskega sloga (Prežihov) ♪
podôknica in podóknica -e ž (ȏ; ọ̑) 1. (lirična) pesem, peta navadno ponoči pod oknom: poslušati podoknico / zapeli so ji podoknico 2. star. okenska polica: nasloniti se na podoknico ♪
pogrébnica -e ž (ẹ̑) 1. ženska, ki se udeleži pogreba: bilo je skoraj več pogrebnic kot pogrebcev 2. pogrebna pesem: pevci so zapeli znano pogrebnico 3. redko pogrebščina: pogrebnico so pripravili doma ♪
pokójnikov -a -o (ọ̑) pridevnik od pokojnik: odlitek pokojnikovega obraza; posestvo je dobil pokojnikov sin; zapeli so pokojnikovo najljubšo pesem ♪
poslúhniti -em dov. (ú ȗ) začeti (pazljivo) poslušati; prisluhniti: ko so zapeli, je tudi on posluhnil; posluhniti pesmi // začeti pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: odprl je okno in posluhnil, a vse je bilo tiho; stopil je na oder in zamahnil z roko - ljudje so posluhnili ● nar. vzhodno posluhniti njegove nasvete upoštevati jih pri svojem ravnanju; nar. vzhodno moral je posluhniti in iti ubogati ♪

1 26

Strežnik ZRC SAZU

Pripombe

Iskalnik: NEVA