Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

alkar (26-36)

26.      políp  -a m (ȋ) 1. zool. ožigalkar z vrečastim telesom in lovkami, pritrjen na podlago: polipi in meduze; bolezen objema kakor polip vse njegovo življenje 2. med. okrogel pecljat izrastek na sluznici: operirati polipe v nosu ♪
27.      polípen  -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na polipe: polipna oblika / polipni brst tvorba na telesu polipa, iz katere se razvije nov polip; polipna generacija nespolni rod ožigalkarjev ♪
28.      portugálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Portugalce ali Portugalsko: portugalski jezik ◊ zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia ♪
29.      rebráča  -e ž (á) 1. knjiž. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine; rolo: dvigniti rebračo; železna rebrača // priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj povezanih deščic, ploščic; roleta: zaprl je okno in spustil rebrače; sonce sije skozi reže rebrače 2. nav. mn., zool. morske živali s prozornim, zdrizastim telesom in osmimi vzdolžnimi rebri iz sprijetih migetalk, Ctenophora: rebrače in ožigalkarji ● ekspr. pomolsti rebračo suho kravo ♪
30.      rólkar  -ja m (ọ̑) kdor se vozi z rolko: v parku je bilo veliko rolkarjev in kotalkarjev ♪
31.      sifonófora  -e ž (ọ̑) nav. mn., zool. morski ožigalkarji, ki jih sestavljajo različni polipi in meduze, Siphonophora ♪
32.      trdožív  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji z veliko sposobnostjo regeneracije, Hydroidea: značilnosti trdoživov / zeleni trdoživ ki živi v simbiozi z zelenimi algami, Chlorohydra viridissima ♪
33.      trdožívnjak  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji, katerih prebavna votlina ni predeljena, Hydrozoa: klobučnjaki, koralnjaki in trdoživnjaki ♪
34.      trósovec  -vca m (ọ̑) nav. mn., zool. zajedavske praživali, ki se razmnožujejo s trosi, Sporozoa: bičkarji, migetalkarji in trosovci ♪
35.      vlasúlja  -e ž (ú) zastar. lasulja: nositi vlasuljo ◊ zool. voščena vlasulja bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami; voščena vetrnica ♪
36.      voščén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪

   1 26