Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

absurden (1)

1.      absúrden  -dna -o prid. (ȗ) ki je v nasprotju z logiko, nesmiseln: absurden vzrok; absurdna meja; absurdna trditev; tako misliti bi bilo absurdno / rezultat se zdi na prvi pogled absurden nemogoč, neverjeten absúrdno prisl.: absurdno groteskni ton drame ♪