Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

absolutum (2)

1.      absolútum  in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave ♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je ♪
2.      absolut  gl. absolutum ♪