Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zen (4.176-4.200)


  1.      literátka  -e ž (ȃ) ženska oblika od literat: literatke in slikarke ♪
  2.      líti  líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo ● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje ♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo ♪
  3.      lito...  ali líto... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na kamen: litografija, litosfera ♪
  4.      litorálen  -lna -o prid. (ȃ) geogr. ki je v bližini obale; obrežen, obalen: litoralni sedimenti / litoralno morje / litoralna pokrajina obmorska, primorska ♪
  5.      litóta  -e ž (ọ̑) lit. besedna figura, s katero je trditev namenoma izražena manj določno, navadno z zanikanjem: pesnik rad uporablja litote / današnjemu času bolj ustreza litota kakor patetična hiperbolika ♪
  6.      litráža  -e ž (ȃ) pog. prostornina posode, izražena v litrih: litraža soda ∙ žarg., avt. gibna prostornina, kubatura ♪
  7.      litúrgičen  -čna -o prid. (ú) nanašajoč se na liturgijo, bogoslužen: ustrezen liturgični prostor / liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; liturgične knjige; liturgična oblačila ♪
  8.      ljótičevec  -vca m (ọ̑) privrženec srbskega protirevolucionarnega politika Dimitrija Ljotića: propaganda ljotičevcev // med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih enot Dimitrija Ljotića: ljotičevci in nedičevci ♪
  9.      ljúb  -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka ● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima ljúbo tudi ljubó 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je ● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi ♪
  10.      ljúba  -e ž, ljúbih (ȗ) star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: to je njegova ljuba; ljuba se jezi nanj; prišel je po slovo k svoji ljubi / kot nagovor dolgčas mi je bilo po tebi, ljuba; prim. ljub ♪
  11.      ljubáv  -i ž (ȃ) 1. star. ljubezen: nedolžna, zvesta ljubav; bil je vreden njene ljubavi / ljubav do domovine 2. zastar. usluga, prijaznost, ljubeznivost: izkazati komu ljubav; ne vem, kako naj vam povrnem to ljubav / stori mi to ljubav in vprašaj / stori to meni na ljubav na ljubo ♪
  12.      ljubáven  -vna -o prid. (á) knjiž. ljubezenski: ljubavno čustvo / pisal ji je ljubavno pismo / prebirati ljubavne romane; Župančičeve ljubavne pesmi / imeti s kom ljubavno razmerje ♪
  13.      ljubávnik  -a m (ȃ) zastar. ljubimec, ljubček: ljubavnik njegove žene ♪
  14.      ljúbček  -čka m (ȗ) 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: njegova žena ima ljubčka 2. star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: njen ljubček je šel na vojsko; nezvest ljubček 3. redko ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo 4. otr. poljub: daj mi ljubčka ♪
  15.      ljúbec  -bca m (ȗ) zastar. ljubimec, ljubček: dekle je pripela svojemu ljubcu nagelj; ženin ljubec ♪
  16.      ljubezníčanje  -a s (ȋ) knjiž., redko ljubimkanje, flirtanje: to je samo ljubezničanje, ne ljubezen ♪
  17.      ljubeznív  -a -o prid., ljubeznívejši (ȋ í) 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke ljubeznívo 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali ♪
  18.      ljúbi  -ega m (ȗ) star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: ali je to tvoj ljubi; dekle že ima ljubega; koga ima za ljubega; nezvest ljubi; prim. ljub ♪
  19.      ljúbica  -e ž (ȗ) 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren) // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice ● knjiž., redko ljubica vijolica ♪
  20.      ljubímec  -mca m (ȋ) 1. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: to je njen ljubimec; mož je našel pri ženi ljubimca 2. zastar. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: dekletovega ljubimca so vzeli k vojakom ● zastar. ljubimca sta se dogovorila za prvi sestanek zaljubljenca; knjiž., redko ljubimec slave ljubljenec ◊ gled. igralec, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih moških oseb ♪
  21.      ljubímka  -e ž (ȋ) ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: knez in njegova ljubimka ◊ gled. igralka, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih ženskih oseb ♪
  22.      ljubímkati  -am nedov. (ȋ) 1. izkazovati, imeti površen, neresen ljubezenski odnos: ljubil ni, ampak ljubimkal; poleti je z njim ljubimkala v kopališču 2. redko ljubkovati, božati: otroka je vzela v naročje in ga ljubimkala in božala ♪
  23.      ljubíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od ljubitelj: ljubiteljica poezije ♪
  24.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč ◊ rel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel ∙ ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni ♪
  25.      ljúbljenka  -e ž (ū) 1. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga: hčerka je bila njegova ljubljenka; igralka je ljubljenka občinstva; biti ljubljenka vseh učiteljev 2. ekspr. ljubljena ženska: jubilej naše ljubljenke bo jutri / zastar. zahajal je k svoji ljubljenki dekletu // kar je komu ljubo, drago sploh: knjige so njegove ljubljenke; dekle zaliva svoje ljubljenke ♪

   4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA