Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zen (276-300)



  1.      inženír  -ja m (í) strokovnjak za tehniko z visoko izobrazbo: biti, postati inženir; načrt mu je naredil inženir; dobiti naslov inženirja / geodetski, gozdarski, gradbeni, strojni inženir; obratni inženir ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; razvojni inženir ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod; varnostni inženir ki skrbi za varnost pri delu; inženir arhitekt; inženir elektrotehnike, kemije / diplomirani inženir akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole // strokovnjak za tehniko z višjo izobrazbo: podjetje sprejme v službo inženirje in diplomirane inženirje
  2.      inženírec  -rca m () pripadnik inženirske enote: inženirci so naredili pontonski most; četa inženircev
  3.      inženíring  -a m () publ. organiziranje, opravljanje vseh del od načrta do končne usposobljenosti za delovanje kakega objekta, podjetja: prevzeti inženiring; dogovorili so se za celoten inženiring tovarne; oskrbeti inženiring za turistični center; biro za inženiring // podjetje, ki organizira, opravlja taka dela: ustanoviti inženiring / v inženiringu se je združilo več podjetij; neskl. pril.: inženiring biro
  4.      inženírka  -e ž (í) ženska oblika od inženir: postala je inženirka; gradbena inženirka / diplomirana inženirka agronomije, kemije
  5.      inženírski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na inženirje ali inženirstvo: inženirski naslov, poklic; inženirska služba / inženirski biro / inženirski bataljon; inženirski oficir; inženirske čete, enote; inženirska oficirska šola ♦ voj. inženirska enota enota, ki opravlja zlasti utrjevalna in komunikacijska dela, postavlja in odstranjuje ovire // publ. nanašajoč se na tehnično stran česa: delež inženirske biologije pri predelovanju hrane / inštitut za inženirsko seizmologijo
  6.      inženírstvo  -a s () naslov, dejavnost inženirjev: biti ponosen na svoje inženirstvo // s prilastkom dejavnost, ki teoretična tehnična spoznanja uresničuje v praksi: gozdno, kmetijsko inženirstvo ● star. študirati inženirstvo tehnikovoj. rod vojske, ki skrbi zlasti za utrjevalna in komunikacijska dela, za postavljanje in odstranjevanje ovir
  7.      istoléžen  -žna -o prid. (ẹ̄) geom. enakoležen: istoležna kota; istoležni stranici
  8.      istozlóžen  -žna -o prid. (ọ̄) lingv. ki pripada istemu zlogu: istozložni glas
  9.      izenáčenje  tudi zenáčenje -a s () glagolnik od izenačiti: izenačenje notranjega in zunanjega pritiska / izenačenje delovnih razmer / izenačenje ljudi pred zakonom / izenačenje (rezultata) v začetku drugega polčasa
  10.      izenáčenost  -i ž () lastnost, značilnost izenačenega: izenačenost delovnih razmer / popolna izenačenost tekmovalcev / glavna odlika ansambla je v izenačenosti
  11.      izenačeválec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. kar izenačuje: šport je bil tudi socialni izenačevalec
  12.      izenačeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na izenačevanje: izenačevalne tendence ♦ elektr. izenačevalna zveza zveza za izenačevanje potenciala
  13.      izenačevánje  tudi zenačevánje -a s () glagolnik od izenačevati: izenačevanje notranjega in zunanjega pritiska / izenačevanje kulturnih razmer / izenačevanje predpisov
  14.      izenačeváti  -újem tudi zenačeváti -újem nedov.) 1. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačevati delovne razmere; zunanji in notranji pritisk se izenačujeta / izenačevati vse proizvajalce // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo; enačiti: izenačevati živali s človekom 2. šah., šport. dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: naše moštvo je pogosto izenačevalo / izenačevati razliko v golih izenačujóč tudi zenačujóč -a -e: izenačujoči vplivi okolice; izenačujoča prizadevanja
  15.      izenačítev  tudi zenačítev -tve ž () glagolnik od izenačiti: izenačitev kulturnih razmer / pesnikova želja po izenačitvi z naravo / izbojevati izenačitev ljudi pred zakonom
  16.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov.) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena
  17.      izknjíženje  -a s () glagolnik od izknjižiti
  18.      izlúženje  -a s (ū) glagolnik od izlužiti: izluženje barvila, tanina
  19.      iznakáženec  tudi iznakažênec tudi znakáženec tudi znakažênec -nca m (; é) ekspr. iznakažen človek
  20.      iznakáženje  tudi iznakažênje tudi znakáženje tudi znakažênje -a s (; é) glagolnik od iznakaziti: iznakaženje obraza / iznakaženje duševnosti
  21.      iznakáženost  tudi iznakažênost tudi znakáženost tudi znakažênost -i ž (; é) lastnost, značilnost iznakaženega: telesna iznakaženost; iznakaženost obraza, ustnic / moralna iznakaženost; iznakaženost družbenih odnosov
  22.      izobrázen  -zna -o (ā) pridevnik od izobrazba 2: izobrazna možnost
  23.      izobráženec  -nca m () kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci
  24.      izobráženje  -a s () zastar. izobrazba: razlikovati se po izobraženju / skrbeti za otrokovo izobraženje
  25.      izobráženka  -e ž () ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA