Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zen (2.726-2.750)


  1.      gongorízem  -zma m (ȋ) lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja ♪
  2.      gonjáčka  -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki goni, vodi živino: gonjačka je švrknila z bičem po konjih ♪
  3.      gonoréja  -e ž (ẹ̑) med. nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom, kapavica: ima gonorejo ♪
  4.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  5.      goréčnica  -e ž (ẹ̑) 1. nav. ekspr. ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj: verska gorečnica 2. nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: okna so polna gorečnic ♪
  6.      gôrek  in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub ● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem ♪
  7.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  8.      gorgóna  -e ž (ọ̑) v grški mitologiji vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob katerem človek okamni ♪
  9.      goríla  -e ž (ȋ) 1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila 2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila // zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile ♪
  10.      gorjánka  -e ž (ā) ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: noša gorjank / slabš. v mesto je pripeljal robato gorjanko ♪
  11.      górnje...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na gornji: gornjeavstrijski ♪
  12.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  13.      gós  -í ž (ọ̑) 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu ♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos ♪
  14.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  15.      gospá  -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪
  16.      gospód  -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil? // redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog ● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti ◊ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod ♪
  17.      gospodáren  -rna -o prid., gospodárnejši (á ā) 1. ki zna dobro gospodariti: gospodaren kmet; gospodarna in skrbna žena 2. ki ustreza vidikom varčnosti, smotrnosti: doseči gospodarno proizvodnjo; gospodarno trošenje sredstev / gospodarno ravnanje // redko ki ob majhni porabi česa daje dober učinek; ekonomičen: plinski radiatorji so zelo gospodarni gospodárno prisl.: gospodarno izkoriščati zemljo; gospodarno živeti ♪
  18.      gospodaríca  -e ž (í) ženska oblika od gospodar: postala je gospodarica kmetije / stroga gospodarica / bila je popolna gospodarica položaja / pri tej gospodarici ji ni najboljše ♪
  19.      gospodáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. uporabljati, upravljati materialne dobrine: pri tem podjetju znajo gospodariti; oče je dobro, pošteno gospodaril; s svojim imetjem slabo gospodari; varčno gospodariti; gospodariti po proračunu / zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi razpolaga // biti lastnik materialnih dobrin: posestvo propada, odkar gospodari sin 2. imeti, izvajati oblast: tod so gospodarili tujci; v hiši gospodarijo ženske; ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril; gospodariti nad kom / ekspr. gospodariti nad življenjem in smrtjo; pren., ekspr. vihar gospodari nad sadnim drevjem; po taborišču je gospodarila smrt ♪
  20.      gospodárjenje  -a s (á) glagolnik od gospodariti: seznanili so se z gospodarjenjem v podjetju; gospodarjenje z električno energijo; breznačrtnost gospodarjenja / ekstenzivno gospodarjenje z gozdovi / sinovo gospodarjenje je pripeljalo kmetijo do propada / uprl se je gospodarjenju žensk v hiši ♪
  21.      gospodíčna  -e ž (ȋ) 1. spoštljivo naslov za doraslo mlado žensko: gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot / ekspr. vaša hčerka je že cela gospodična / kot nagovor: gospodična, smem prositi za ples; gospodična, steklenico piva, prosim; kot pristavek k imenu, poklicu: gospodična Marija; gospodična tajnica // naslov za neporočeno žensko: ne vem, ali ste gospodična ali že gospa 2. v razredni družbi neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: grajska gospodična / dvorna gospodična dvorjanka ♪
  22.      gospodínja  -e ž (í) 1. ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela: biti, iti za gospodinjo; kmetija ne bo mogla dolgo ostati brez gospodinje / je dobra gospodinja dobro gospodinji 2. gospodarjeva žena: prišla sta oba: gospodar in gospodinja / dobro se je poročila, na lepem posestvu je gospodinja / hišna gospodinja 3. ženska, ki daje stanovanje in oskrbo: fantje so se gospodinje zelo bali / študentovska gospodinja 4. raba peša delodajalka: veliko je morala potrpeti pri tej gospodinji ♪
  23.      gospodínjski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na gospodinjstvo: ukvarja se z gospodinjskimi deli; električni gospodinjski aparati, stroji; gospodinjske potrebščine / gospodinjski servis servis, ki oskrbuje gospodinjstva z občasno pomočjo pri gospodinjskih delih; gospodinjska pomočnica ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri gospodinjskih delih ♦ šol. gospodinjski pouk učni predmet, pri katerem se poučuje opravljanje domačih, hišnih del 2. ki zna dobro gospodinjiti: je zelo skrbna in gospodinjska ♪
  24.      gospodínjstvo  -a s (ȋ) 1. opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del: v rokah je imela vse gospodinjstvo; pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu / ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo življenjske stroške, potrebščine / elektrificirati gospodinjstvo uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva ♦ šol. predmetni učitelj gospodinjstva gospodinjskega pouka 2. skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj: gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo; individualno, kolektivno gospodinjstvo / ločeno, skupno gospodinjstvo ♪
  25.      gospodoválka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska oblika od gospodovalec ♪

   2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA