Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zen (10.301-10.325)


  1.      zacvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel 2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo // pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen // pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica 4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča ● ekspr. zacveteti v obraz zardeti ♪
  2.      zacvíliti  -im dov., zacvilíla tudi zacvílila (í) 1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile // dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila; zavore močno zacvilijo 2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili ● ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ♪
  3.      začárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje // s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: začarati princa v žabo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je čisto začarala / njena lepota jih je začarala začáran -a -o 1. deležnik od začarati: začarano mesto; to bitje je začarano; gledala sta se kakor začarana 2. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: rešiti se iz začaranega kroga; biti ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu / začarani krog misli ♪
  4.      začásen  -sna -o prid. (á) 1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina; začasne naloge; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni // ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi; določiti začasno mejo; začasno postajališče / začasni prebivalci 2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče; začasno zavetje / začasen izhod iz krize; začasna rešitev 3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu; začasna uprava; začasna zaposlitev; skleniti začasno premirje / začasna vlada // ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep; začasni sklepi; začasno potrdilo / začasna bilanca; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta ◊ jur. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita začásno prisl.: začasno se preseliti kam; začasno izključen telefon; biti začasno sprejet na delo ♪
  5.      začénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom začénjati se izraža začetek obstajanja česa a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme ♪
  6.      začétnica  -e ž (ẹ̑) 1. ženska, s katero se kaj začne: začetnica rodu // ženska, ki se prva začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnica gibanja za ženske pravice; začetnica raziskovanja te bolezni 2. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju: kar zadeva kuho, sem začetnica; zaposliti začetnico 3. začetna črka besede: začetnica imena / pravila o pisanju velike in male začetnice ∙ ekspr. on je človek z veliko začetnico pomemben, spoštovanja vreden človek // (velika) začetna črka imena: podpisal se je samo z začetnicama 4. navadno s prilastkom učbenik, priročnik za pridobivanje začetnega, osnovnega znanja na kakem področju: jezikovna, šahovska začetnica ♪
  7.      začúda  in za čúda prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: kaj mu je, da se tako začuda žene; ima začuda lepe oči; začuda dobro skriva presenečenje; te stvari so začuda malo raziskane 2. izraža zelo veliko količino: naše čete so pokazale začuda poguma; pozna začuda takih zgodb 3. izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve: ti prizori so začuda ohranili svojo prvotno živost; mati se začuda ni razjezila 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, začudenje: začuda, nismo je dolgo čakali; začuda, pomagal nam je; prim. čuda ♪
  8.      začutíti  in začútiti -im dov. (ȋ ú) 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost // dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno ♪
  9.      zadéti  -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel ● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet ♪
  10.      zadéva  -e ž (ẹ̑) 1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat 2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah; družinske, zasebne zadeve; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države; tekoče zadeve 3. stvar: zadeva poteka po predpisih; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čimprej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva ● ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva; neustalj. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi ♪
  11.      zadírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira // z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral // grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name ♪
  12.      zadirljív  -a -o prid. (ȋ í) redko zadirčen: neprijazen in zadirljiv človek / zadirljiv glas ♪
  13.      zádnje...  prvi del zloženk (ȃ) nanašajoč se na zadnji: zadnjeimenovan, zadnjenaveden, zadnjerojenec ♪
  14.      zadobíti  -ím dov., zadóbil (ȋ í) star. dobiti: od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči; zadobil si je veliko premoženje pridobil zadobljèn -êna -o: zadobljene rane ♪
  15.      zadolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval; zmeraj bolj se zadolževati zadolževáti 1. publ. delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje / s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh vprašanjih pooblaščati 2. knjiž. s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: žrtve nas zadolžujejo ♪
  16.      zadolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov // publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe ♪
  17.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪
  18.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  19.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  20.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  21.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  22.      zadréti  -drèm in -dêrem dov., stil. zaderó; zadríte in zaderíte; zadŕl (ẹ́ ȅ, é) s sunkom narediti, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: jastreb je zadrl kremplje v zajca; zadreti nož v lipovino zadréti se zaradi sile, ostrine priti v kaj in tam ostati: trn se mu je zadrl v peto / ekspr. kragulj se je s kremplji zadrl v kokoš; pren. njene besede so se mu zadrle v srce zadŕt -a -o 1. deležnik od zadreti: v roko zadrt drobec stekla 2. slabš. trdovraten, zagrizen: zadrt nasprotnik / zadrto sovraštvo / zadrt glas, pogled; prisl.: zadrto gledati, vprašati; zadrto dosleden ♪
  23.      zadrgetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale; zadrgetati od mraza, užitka; zadrgetati po vsem telesu; nervozno zadrgetati; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo 2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni 3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz ♪
  24.      zadrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla 2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši ● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla ♪
  25.      zadŕtež  -a m (ȓ) slabš. trdovraten, zagrizen človek: celo največji zadrteži so priznali napako ♪

   10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376 10.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA