Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zemlja (434-458)


  1.      trepetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. tresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok se je stiskal k materi in trepetal; trepetati po vsem telesu; trepetati v grozi / roke so ji trepetale; ustnice so ji trepetale od zadrževanega joka / ekspr. letalo s prižganimi motorji je trepetalo se je treslo; ranjena ptica je trepetala // ekspr. migljati, migetati: listje trepeta v vetru; plamen sveče trepeta // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč biti, nahajati se kje: nad reko trepeta meglica; v očeh so mu trepetale solze; na nebu trepetajo zvezde; na steni je trepetal sončni žarek / na ustnicah ji trepeta nasmeh je opazen, zaznaven 2. ekspr. čutiti strah, skrb zaradi česa: trepetal je, da bo vprašan; trepetal je, kaj bo, če ga najdejo // v zvezi z za biti v skrbeh za koga ali kaj: trepeta za moža; trepeta za sinovo usodo, za zdravje // v zvezi s pred čutiti strah pred kom ali čim: trepeta pred očetom, šefom; trepeta pred operacijo 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti; tresti se: glas mu je trepetal / pod oboki je trepetala pesem ● ekspr. zemlja je trepetala od groma zelo je grmelo; ekspr. kar trepeta po vinu zelo si ga želi trepetáje: trepetaje vstopiti trepetajóč -a -e: trepetajoč čakati napad; trepetajoče roke; trepetajoča svetloba ♪
  2.      trésti  trésem nedov., trésite in tresíte (ẹ́) 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: tresti drevo; tresti kozico, da se jed ne prismodi; tresti sito / tresel ga je, da bi ga prebudil; tresti koga za ramo / ekspr. eksplozije tresejo šipe / pri pozdravu tresti komu roko / jok, smeh mu trese telo / konj trese grivo potresava z njo; tresti z glavo // povzročati hitre, ponavljajoče se sunke: motorna žaga trese; voz brez vzmeti močno trese / električna naprava zaradi okvare trese // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: mraz ga je tresel; trese ga mrzlica ima mrzlico; brezoseb. ne počuti se dobro in trese ga ima mrzlico; pren., ekspr. nemir je tresel njeno srce 2. s tresenjem česa odstranjevati: tresti jabolka; tresti sneg z vej / ekspr. veter trese liste z drevja ● ekspr. grom je tresel pobočja zelo je grmelo trésti se 1. sunkovito, hitro se premikati, navadno sem in tja: most se je tresel pod težo vlaka; pod se je tresel pod koraki; šipe se tresejo od eksplozij / ekspr. spet se je tresla zemlja spet je bil potres // nehotno, hitro se premikati, navadno sem in tja: trese se, tako jo zebe; tresti se od jeze, slabosti, strahu, vznemirjenosti; tresti se od mraza; od starosti se že ves trese; fant se trese kot šiba na vodi / tresle so se mu roke; ustnice so se mu tresle od bolečine 2. ekspr. čutiti strah, skrb zaradi česa: trese se, da ne bo naredila izpita; tresla se je, kaj bo rekla mati // v zvezi z za biti v skrbeh za koga ali kaj: starši se tresejo za svoje otroke; tresti se za usodo svojega naroda; tresti se za imetje, službo // v zvezi s pred čutiti strah pred kom ali čim: tresti se pred kaznijo; trese se pred očetom, profesorjem 3. v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti: glas se mu trese ● pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je; ekspr. godba je tako igrala, da so se okna tresla zelo glasno, močno tresóč -a -e: poškodbe od tresočih strojev; stal je tresoč se od groze, slabosti; podpisal se je s tresočo se roko; prisl.: odidi, je vzkliknil tresoče ♦ muz. tresoče označba za način izvajanja tremolo ♪
  3.      tríje  tudi trijé trí trí štev., rod., mest. tréh, daj. trém, tož. trí, or. trémi (ȋ; ẹ̑) 1. izraža število tri [3] a) v samostalniški rabi: dve in ena je tri; od šestih so ostali samo trije; bila je sama proti trem / ura je tri; vstati ob treh zjutraj 3h; čakati od treh do štirih (popoldne) 15h / igrati v treh; korakati po tri in tri tako, da so trije v vrsti b) v prilastkovi rabi: obvlada tri svetovne jezike; tri četrt ure; delajo v treh izmenah; tri tisoč; tri ure hoda; drama v treh dejanjih; po treh letih; pog. naročiti tri vinjake tri kozarčke vinjaka / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / tri dimenzije dolžina, širina, višina c) v medmetni rabi: daj, skoči, ena, dve, tri; otroci, začnimo: tri, štiri // neskl. izraža številko tri: ležati v sobi številka tri; tekma se je končala s tri proti ena / pog. pri matematiki je dobila tri oceno dobro 2. v zvezi z dva, štiri izraža približnost: spil je dva, tri kozarce soka; v dveh, treh letih si zemlja opomore; počakaj tri, štiri minute ● ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. mi ne živimo kar tako v tri dni brez smisla, cilja; star. pred sodnikom vzdigniti tri prste priseči; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. štel bom do tri, potem pa... izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času; ekspr. delati, jesti za tri zelo dosti; ekspr. ena dva tri in že ga ni več v trenutku; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena; preg. za družbo so potrebni vsaj trije ◊ lingv. tri pike ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja; trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; šah. skakač na f3; mat v treh potezah; šport. pravilo treh sekund pri košarki pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde ♪
  4.      tŕzen  -zna -o prid. (r̄) nar. ki se pusti neposejan, neposajen: trzna njiva / zemlja je ostala trzna neobdelana ♪
  5.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  6.      udélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi // z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati; polje in vinograd so si morali udelati sami ● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesarili udélati se 1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale 2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati udélan -a -o: saditi v udelano prst; roke ima zelo udelane; dobro udelano testo ♪
  7.      ugájati  -am nedov. (ȃ) z dajalnikom 1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja: goveja juha mi ugaja; premraženemu človeku ugaja topla kopel; po okusu mi jed ne ugaja; zelo mu ugaja hladna pijača // biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga: ugajajo ji visoki moški; njena koketnost mu ne ugaja; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr. ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr. doma se vedem, kakor mi ugaja kakor hočem, želim 2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati: tem rastlinam ugaja peščena zemlja ugajajóč -a -e: vsem ugajajoči nasadi ♪
  8.      ugnojíti se  -ím se dov., ugnójil se (ȋ í) nav. 3. os., redko zagnojiti se, ognojiti se: rana se je ugnojila ugnojíti zastar. pognojiti: dobro ugnojiti njivo ugnojèn -êna -o: ugnojen prst; ugnojena zemlja ♪
  9.      ujétnik  tudi ujetník -a m (ẹ̑; í) 1. človek, ki mu je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik 2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije ◊ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
  10.      ukánjati  -am nedov. (á) namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče: ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali varali, goljufali // ekspr. delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa: zemlja je kmeta ukanjala leto za letom ♪
  11.      uležáti se  -ím se dov. (á í) z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost: meso se mora uležati; jabolka so se že uležala; pivo, vino se je dobro uležalo / gnojijo le z gnojem, ki se je uležal; njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala / pred tiskom se mora papir dobro uležati ∙ ekspr. vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati se urediti; se časovno odmakniti uležáti knjiž. z ležanjem potlačiti, pomečkati; poležati: uležati posteljo; izletniki so uležali travo uležán -a -o: dobro uležan gnoj; uležana jabolka ∙ hoditi po uležanem snegu sprijetem, zgoščenem ♦ les. uležani les osušen les, ki ob različnih vplivih, zlasti spremembi vlažnosti, ohranja svojo obliko ♪
  12.      umétnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na umetnost: umetnostne smeri; umetnostna dela / umetnostni čut, nazor / umetnostna vzgoja / umetnostni spomeniki; umetnostna galerija; umetnostna kritika, zgodovina ♦ šport. umetnostno drsanje drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost likov; um. umetnostna geografija ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske razširjenosti umetnostnih pojavov; umetnostna topografija opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju ♪
  13.      uporáben  -bna -o prid., uporábnejši (á ā) 1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige // ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja 2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna 3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov // katerega ugotovitve se morejo uporabiti neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost 4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju ◊ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; jur. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega ♪
  14.      upórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih 2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam ♪
  15.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  16.      usàd  -áda m (ȁ á) 1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom 2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad // gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada ♪
  17.      usédati se  -am se nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. zaradi lastne teže a) postajati nižji, gostejši: sneg se je začel usedati; krma v silosu se je usedala; preorana zemlja se useda b) premikati se v smeri navzdol: gošča se je hitro usedala / glina se je usedala v plasteh / na pohištvo, po stenah se useda prah; snežinke se usedajo na veje; pren., ekspr. skrb se useda na njegova pleča 2. nameščati se, spravljati se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: ljudje so vstajali in se spet usedali; usedati se na klop ob peči / nerodno se usedati za mizo // nameščati se, spravljati se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: ptice so se usedale na veje ♪
  18.      usésti se  usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel ● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja ♪
  19.      usípčen  -čna -o prid. (ȋ) star. sipek: usipčna zemlja ∙ star. usipčen krompir krompir, ki se rad razkuha ♪
  20.      uskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. zgod. begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote: hajduki in uskoki / žumberški Uskoki 2. knjiž. kdor prestopi v drugo skupino, stranko: imeli so ga za uskoka ♪
  21.      utrudíti  in utrúditi -im dov. (ȋ ú ū) 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi // povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov utrudíti se in utrúditi se 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi ● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal ◊ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost utrújen -a -o 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled ♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim ♪
  22.      úvala  -e ž (ȗ) geogr. podolgovat zaprt svet, navadno manjši od kraškega polja, z neravnim, navadno vrtačastim dnom: obdelana zemlja v uvalah ♪
  23.      užéjati  -am dov. (ẹ̑) povzročiti občutek potrebe po pijači: dolga pot jih je užejala užéjati se postati žejen: od vročine, pri delu se užejati užéjan -a -o: užejan človek; ker je bil užejan, je izpil vse ∙ ekspr. užejana zemlja dežja, vlage zelo potrebna zemlja ♪
  24.      várnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile milica, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček ● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ◊ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; jur. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku ♪
  25.      vátikanski  in vatikánski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na Vatikan: vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi; vatikanska knjižnica / vatikanska država ♦ rel. drugi vatikanski koncil koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi cerkve; prvi vatikanski koncil koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti; zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪

   284 309 334 359 384 409 434 459 484 509  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA