Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Zel (8.424-8.448)
- volìč -íča m (ȉ í) star. vol, voliček: enoleten volič / speči voliča ● star. od vola se uči orati volič od odraslega se uči delati mlajši ◊ obrt. železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna ♪
- vólja -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s
smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na
ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati,
narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
- vóljen in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za
dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
- vólk -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi
volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti
dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
- vólkec -kca [u̯k] m (ọ̑) manjšalnica od volk: mlad, sestradan volkec; volkulja z volkci ◊ zool. volkec kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon formicarius; volkci majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae ♪
- vólna -e [u̯n] ž (ọ́) 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno // niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre ● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti
žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin ♪
- volóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle ∙ nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis volóvsko prisl.: volovsko močen, otopel človek ♪
- volúmen -mna m (ú) 1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa 2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni // razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine // obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča 3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen 4. biblio. zvezek, snopič: delo je izhajalo v volumnih // debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni ◊ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z
enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina ♪
- vólvoks -a m (ọ̑) bot. zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov, Volvox ♪
- vonjáva -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
- vósek -ska m (ọ̑) 1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek // ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek 2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek ● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol.
zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva ♪
- vóščenje -a s (ọ́) glagolnik od voščiti, želeti: voščenje novega leta / voščenje sreče ♪
- voščénka -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
- voščeváti -újem nedov. (á ȗ) redko voščiti, želeti: voščevati za god; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro ♪
- voščíti 1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti // izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo ● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se
bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ♪
- votíven -vna -o prid. (ȋ) rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo ♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu ♪
- vóz -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz;
potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima
pogonski motor in prostor za potnike ♪
- vozál -a [au̯] m (ȃ) nar. vozel: delati, narediti vozal / v vozal spleteni lasje ♪
- vozálček -čka [u̯č] m (ȃ) nar. dolenjsko vozelček, vozliček: narediti vozalček ♪
- vózen in vôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) 1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje: vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek; vozni park prevozna sredstva kake ustanove, podjetja; vozne olajšave znižanje cene za prevoz / publ. avtomobil je v voznem stanju / v oglasih kombi, vozen, prodam 2. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: izdelati, sestaviti vozni red; promet teče po voznem redu; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red ● cesta zaradi neurja ni vozna se po njej ne da voziti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu program, načrt; žarg. organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja vnaprej določen načrt za njegov potek ◊ avt. (vozni) pas
del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer; elektr., žel. vozni vod vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; teh. vozne karakteristike vozila; žel. vozni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
- vozíček -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček 2. vozu podobna priprava za prevažanje a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami ◊ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz
akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona ♪
- vozíti vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati
določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt.
voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
- vôzlast -a -o prid. (ó) ki ima vozle: vozlasta tkanina, vrv / ekspr.: vozlaste roke; debelo, vozlasto deblo ◊ arheol. vozlasta fibula zaponka, ki ima na loku kroglaste odebeline; zool. rdeča vozlasta mravlja mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra vôzlasto prisl.: žile na sencih vozlasto izstopajo ♪
- vozláti -ám nedov. (á ȃ) 1. delati vozel, vozle na čem: vozlati nit, trak, vrv / vozlati konjem repe zavezovati v vozle 2. obrt. delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov: vozlati čipko, prt / vozlati robove oblačil ● ribič je vozlal mrežo jo z vozlanjem delal; ekspr. spretno je vozlal besede jih povezoval, prepletal vozláti se dobivati obliko vozlov: trak, vrv se vozla ● ekspr. pamet se mu je začela vozlati ni več sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. na križišču se vse smeri vozlajo križajo; ekspr. življenjske usode se vozlajo prepletajo, zapletajo; ekspr. počasi se je začela zgodba vozlati zapletati vozlán -a -o: vozlan izdelek, vzorec ♦ tekst. vozlane preproge preproge, pri katerih so lasne niti pritrjene na osnovne niti z vozlom ♪
- vozlìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od vozel: narediti vozlič ♦ med. (pevski) vozlič vezivna ali vnetna kepica na glasilkah, ki povzroča hripavost ♪
8.299 8.324 8.349 8.374 8.399 8.424 8.449 8.474 8.499 8.524