Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zel (7.999-8.023)


  1.      ubóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) 1. nav. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: otroci so v vojni najbolj ubogi; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil; uboga sirota; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor ubogi otrok, kaj so ti storili 2. ekspr. slaboten, onemogel: po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več 3. star. ki ima malo materialnih dobrin; reven, siromašen: njegov oče je samo ubog kmet; niso tako ubogi, kot si mislite; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi revne 4. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: prepirajo se za tisto ubogo premoženje // z oslabljenim pomenom poudarja majhno količino: kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje, pog. fičnike 5. ekspr. nerazkošen, skromen: vzela je svojo ubogo prtljago in odšla; v mestu imajo samo en ubog hotel ● iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo ubógo prisl.: ubogo živeti; star. v tem romanu je ubogo malo izvirnega zelo malo; sam.: pomagati ubogim in bolnim ♪
  2.      ubogljív  -a -o prid., ubogljívejši (ȋ í) ki (rad) uboga: ubogljiv otrok; biti, postati ubogljiv; preveč, zelo ubogljiv / ekspr. avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti ubogljívo prisl.: ubogljivo izpolnjevati ukaze ♪
  3.      ubóžen  -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno ● ubožna hiša ubožnica ◊ jur. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ubóžno prisl.: ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati ♪
  4.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  5.      ubrusíti  in ubrúsiti -im dov. (ȋ ú) z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti: ubrusiti ventil; ubrusiti s smirkovim papirjem ubrusíti se in ubrúsiti se 1. zmanjšati se zaradi brušenja: osla se ubrusi 2. pri brušenju se poškodovati: pazi, da se ne ubrusiš ♪
  6.      učínek  -nka m (ȋ) 1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj: učinek se lahko pokaže čez nekaj let; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe; stranski učinki zdravila; učinki kisline / vzgojni učinki; učinek kazni / barvni učinek slike; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek ♦ farm. diuretični učinek zdravila; jur. odložilni učinek pritožbe; pravni učinek kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva; kem. fotokemični učinek // publ. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga: ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke 2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja: gospodarski učinek je bil velik; publ. dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku po količini opravljenega dela // zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave: povečati delovni učinek črpalke; stroj ima velik izkopni učinek ♪
  7.      učinkováti  -újem nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila ♪
  8.      učinkovít  -a -o prid., učinkovítejši (ȋ) 1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje: učinkovito gnojilo; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji; učinkovita pomoč; ta kazen je bila učinkovita 2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje: učinkovit govornik / učinkovit slog; učinkovita metafora; učinkovita reklama 3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje: učinkovita organizacija / publ. najučinkovitejši igralec prvenstva ki je dosegel največ točk 4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj: učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike ● ekspr. danes nisem bila preveč učinkovita nisem dovolj naredila učinkovíto prisl.: učinkovito gospodariti; učinkovito se izražati; sam.: izmisliti si kaj učinkovitega ♪
  9.      učístiti se  -im se dov. (í ȋ) postati čist, neskaljen: po nalivu se je potok učistil; vino se je že učistilo / nebo se je učistilo ∙ ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti učíščen -a -o: učiščen mošt ♪
  10.      učíteljica  -e ž (ȋ) 1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica // ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor tovarišica učiteljica // ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja // ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica 2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja ◊ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe ♪
  11.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  12.      udár  tudi udàr -ára m (ȃ; ȁ á) 1. udarec: dobiti boleč, silovit, smrtni udar / z enim udarom ga je ubil / po gozdu odmevajo udari sekire / srčni udar utrip / udar vesel ob vodno gladino; udar po oknu, železu / udar strele / to je bil zanjo hud udar; udar usode 2. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa: preprečevati vodni udar v ceveh; posledice zračnega udara ob eksploziji // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udar mraza, vročine 3. hiter, silovit vojaški napad: prestregli so glavni nasprotnikov udar; udar iz zasede 4. nasilna sprememba oblasti, vlade: fašisti so izvedli udar / državni udar brez sodelovanja ljudskih množic; vojaški udar 5. publ., navadno s prilastkom nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj drugega: gibanje je zadel udar diktature; frontalni udar opozicije / gospodarski, trgovski udar ● ekspr. strele so švigale udar na udar v majhnih časovnih presledkih; publ. taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov take nazore so nasprotniki obsodili; publ. priti pod udar zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu; publ. biti na udaru kritike biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljito ◊ med. električni udar učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo; toplotni udar vročinska kap; mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini; šah. taktični udar nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre ♪
  13.      udárec  -rca m (ȃ) 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom / ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec ● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu ◊ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis ♪
  14.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  15.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  16.      udárnik  -a m (ȃ) zlasti prva leta po 1945 častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo, delovne zahteve: odlikovati koga z udarnikom // delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv: med brigadirji je bilo veliko udarnikov; večkratni udarnik / razglasiti za udarnika ♪
  17.      udàv  -áva m (ȁ á) zelo velika nestrupena tropska kača: napadel ga je udav; pitoni in udavi ♪
  18.      udejstvovánje  -a s (ȃ) glagolnik od udejstvovati se: gospodarsko, politično, umetniško udejstvovanje; izvenšolsko udejstvovanje mladine / želja po udejstvovanju na literarnem področju ♪
  19.      udélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi // z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati; polje in vinograd so si morali udelati sami ● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesarili udélati se 1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale 2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati udélan -a -o: saditi v udelano prst; roke ima zelo udelane; dobro udelano testo ♪
  20.      udomáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado udomáčiti se ekspr. prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil ● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji ♪
  21.      udómiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) dobiti, narediti si dom, bivališče: za vse življenje se je udomil na podeželju; udomila se je v podstrešni sobici ∙ ekspr. budizem se je tu udomil že pred stoletji se je razširil, uveljavil // sprejeti kako bivališče za svoj dom: čeprav že dalj časa živi v mestu, se tam ne more udomiti udómiti zastar. dati, oddati v zakon: hčer je udomil na kmetijo ♪
  22.      udréti se  udrèm se tudi udêrem se dov., stil. uderó se; udríte se tudi uderíte se; udŕl se (ẹ́ ȅ, é) 1. pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol: led se je udrl; mehek sneg se globoko udre / razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla // zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol: v hribih se je udrl plaz // zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: udreti se v pesek; konj se je udrl v zamet do trebuha; brezoseb. udrlo se mu je do kolen 2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri navpično navzdol: del strehe se je udrl; zaradi preobremenjenosti se je strop udrl // zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol: kjer se je plošča udrla, so velike luknje 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla // spremeniti obliko v smeri v notranjost: od stradanja so se živalim udrle lakotnice; bolniku so se oči, prsi globoko udrle 4. ekspr. začeti silovito teči: solze so se ji udrle, star. so ji udrle po licih; iz nosa se mu večkrat udre kri ● ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega udréti pog., ekspr., v zvezi z jo hitro steči, oditi: udrl jo je za njimi; udreti jo proti domu, po stopnicah udŕt -a -o: udrt strop kraške jame; od udarca udrta čelada; ustrašila se je njegovih udrtih oči ♪
  23.      ugájanje  -a s (ȃ) glagolnik od ugajati: čutno, estetsko ugajanje / želja po ugajanju ♪
  24.      ugájati  -am nedov. (ȃ) z dajalnikom 1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja: goveja juha mi ugaja; premraženemu človeku ugaja topla kopel; po okusu mi jed ne ugaja; zelo mu ugaja hladna pijača // biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga: ugajajo ji visoki moški; njena koketnost mu ne ugaja; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr. ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr. doma se vedem, kakor mi ugaja kakor hočem, želim 2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati: tem rastlinam ugaja peščena zemlja ugajajóč -a -e: vsem ugajajoči nasadi ♪
  25.      uganíti  in ugániti -em dov. (ȋ á) 1. ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov: uganil je njene misli, skrite namene, želje; uganil je, da bo deževalo; uganila je, koliko je star; to je lahko, težko uganiti / iz njegovih besed je uganil, kdo je; po njenih očeh je uganil resnico / ekspr. vedeževalka ji je vse uganila pravilno napovedala prihodnost 2. rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri: kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado / uganiti naslov pesmi; uganiti osebo / uganiti uganko rešiti 3. star. ugotoviti, spoznati: kmalu so uganili, da krade / težko je uganil bistvo problema dojel, razumel ● pog., ekspr. ti jo zmeraj uganeš pravilno poveš, narediš; pog. v veseli družbi so marsikatero uganili povedali so več domislic, šal; pog. uganiti nepremišljenost, neumnost narediti, zagrešiti; pog. prisedita, bomo kakšno pametno uganili se bomo kaj pametnega pogovorili ugánjen -a -o: uganjena beseda ♪

   7.874 7.899 7.924 7.949 7.974 7.999 8.024 8.049 8.074 8.099  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA