Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Zel (1.851-1.875)


  1.      izbljúniti  -em dov. (ú ȗ) redko izvreči iz želodca; izbruhniti: izbljuniti jed ♪
  2.      izbljúvati  -am in -bljújem tudi izbljuváti -bljúvam in -bljújem dov., izbljúval tudi izbljuvál (ú; á ú) izmetati iz želodca; izbruhati: izbljuvati jed, pijačo; pren., ekspr. izbljuval je vso svojo nezadovoljnost ♦ čeb. čebela izbljuva medičino spravi medičino iz medne golše izbljúvati se, tudi izbljuváti se izbruhati se: ko se je izbljuval, mu je odleglo ♪
  3.      izbljúvek  -vka m (ȗ) med. kar se izvrže iz želodca: okužiti se z izbljuvki; preiskava izbljuvka ♪
  4.      izbòr  -ôra m (ȍ ó) 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: strožji izbor člankov je povečal kvaliteto lista; izbor kandidatov / izbor zakonskega tovariša izbira / star. dati, imeti na izbor na izbiro ∙ star. tu je blaga na izbor zelo veliko 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira: povečati izbor; izbor hrane se je razširil // nav. ekspr., z rodilnikom količina, množina sploh: tu je velik izbor alkoholnih pijač in sadnih sokov 3. kar je izbrano: velik izbor del za objavo; to je izbor iz sodobne poezije / prikazati avtorjeva dela v izboru ◊ biol. naravni izbor ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam ♪
  5.      izbóren 2 -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. zelo dober, izvrsten: izboren pisatelj / pripravili so mu izborno kosilo / ima izboren vid / bil je izborne volje izbórno prisl.: izborno kuhati ♪
  6.      izboríti  -ím dov., izbóril (ȋ í) publ. izbojevati: izboriti svobodo, zmago / izboriti pravico; izboriti si dovoljenje / ekspedicija si je morala izboriti pot skozi gorato deželo ♪
  7.      izbrísati  -bríšem tudi zbrísati zbríšem dov., tudi izbrisála tudi zbrisála (í ȋ) 1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino: izbrisati gnoj iz rane; izbrisati pomožne črte z radirko; izbrisati si pot, solze 2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več: dež je izbrisal napis; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.: okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta; potres je izbrisal skoraj celo mesto porušil, uničil; pren. s tem se krivda ne da izbrisati // s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg 3. napraviti nevidno: izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji ● ekspr. prestane ječe še ne morem izbrisati še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom; star. temeljito so mi izbrisali oči povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari; ekspr. to željo si boš moral izbrisati iz glave jo opustiti; ekspr. izbrisati koga iz spomina, srca ga pozabiti; redko čas vse izbriše sčasoma se vse pozabi izbrísati se tudi zbrísati se prenehati biti član kake organizacije, društva: izbrisati se iz kluba, šole / elipt. fant se je izbrisal prenehal hoditi v šolo izbrísan tudi zbrísan -a -o: izbrisani sledovi; napis je izbrisan; izbrisan iz spomina; kraj je izbrisan s površja zemlje; prim. zbrisati ♪
  8.      izbrúhati  -am dov. (ū ȗ) 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave ∙ ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah ♪
  9.      izbrúhek  -hka m (ȗ) med. kar se izvrže iz želodca: preiskati izbruhek ♪
  10.      izbrúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda ♪
  11.      izbrusíti  in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje ∙ ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval izbrúšen tudi zbrúšen -a -o: izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo ♪
  12.      izcedíti  -ím tudi scedíti -ím dov., izcêdi in izcédi tudi scêdi in scédi; izcédil tudi scédil (ȋ í) 1. povzročiti, da se kaj izloči, odteče iz česa: izcediti med iz satja; izcediti sok iz limone; izcediti s sokovnikom 2. redko odcediti, iztočiti: izcediti steklenice; izcediti vino iz posode ● ekspr. kaj praviš, je počasi izcedil rekel, povedal; ekspr. iz kupca je hotel izcediti čim več iztisniti izcedíti se tudi scedíti se zelo počasi in v majhnih količinah odteči: iz pomaranče se je izcedil ves sok; pren. vsa moč se mu je izcedila iz telesa ∙ ekspr. nebo se je izcedilo prenehalo je deževati izcejèn tudi scejèn -êna -o: izcejena limona; prim. scediti ♪
  13.      izcéjati  -am tudi scéjati -am nedov. (ẹ́) 1. počasi, v majhnih količinah izločati: slive pri sušenju izcejajo sok 2. povzročati, da se kaj izloča, odteka iz česa: izcejati sok iz jagod izcéjati se tudi scéjati se zelo počasi in v majhnih količinah odtekati: gnoj se izceja iz rane; smola se izceja iz drevesa; prim. scejati ♪
  14.      izcizéti  -ím tudi scizéti -ím dov. (ẹ́ í) zelo počasi in v majhnih količinah izteči, odteči: voda je izcizela v pesek; pren. upanje mu je izcizelo ♪
  15.      izdahníti  in izdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. knjiž. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju; izdihniti: vdihniti in izdahniti 2. preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno je izdahnil pozdrav ● evfem., redko izdahniti dušo umreti; prim. zdahniti ♪
  16.      izdajálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na izdajalce: izdajalsko dejanje, delovanje / izdajalski napad na državo / izdajalska politika, propaganda 2. ekspr. ki kaže, odkriva to, kar se ne želi kazati, odkriti: izdajalska rdečica na obrazu / izdajalski dim nad gozdom jih je privedel do njegovega skrivališča ♪
  17.      izdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihniti skozi usta; vdihniti in izdihniti 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: izdihniti toplo sapo ● evfem. kmalu po nesreči je izdihnil umrl; ekspr. komaj slišno je izdihnil besedo zelo tiho izgovoril; evfem. izdihniti dušo umreti; prim. zdihniti ♪
  18.      izdírjati se  -am se dov. (ȋ) z dirjanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: pustiti konja, da se izdirja / ekspr. otroci so se izdirjali ♪
  19.      izdivjáti se  -ám se tudi zdivjáti se -ám se dov. (á ȃ) 1. prenehati divjati: burja, nevihta se je izdivjala; vihar se še ni izdivjal / boj se je izdivjal 2. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: konji so se izdivjali / ekspr. otroci so odšli na dvorišče, da bi se izdivjali 3. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: na izletu se je izdivjal; naj se izdivja, dokler je mlad ∙ ekspr. izdivjal se je pred zakonom spolno izživel izdivjáti tudi zdivjáti knjiž., redko burno, brez pridržkov izraziti svoja čustva: izdivjal je svoje navdušenje / izdivjal se je nad njim; prim. zdivjati ♪
  20.      izenačítev  tudi zenačítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izenačiti: izenačitev kulturnih razmer / pesnikova želja po izenačitvi z naravo / izbojevati izenačitev ljudi pred zakonom ♪
  21.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul ♪
  22.      izginljív  tudi zginljív -a -o prid. (ȋ í) 1. knjiž. ki (rad) izgine: izginljiva barva 2. zastar. zelo majhen, neznaten: korist je v primeri s škodo izginljiva ♪
  23.      izgoréti  -ím dov., izgôrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti ♪
  24.      izgrádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od izgraditi: izgradnja naselja še ni končana; cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala / izgradnja industrije 2. publ. graditev: izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka / hotel je v izgradnji se gradi / izgradnja demokratičnih odnosov; socialistična izgradnja vasi ♪
  25.      izgrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko: stavbo te dni izgrajujejo; pren. izgrajevati metodo dela; izgrajevati socializem // z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti: obnavljati in izgrajevati deželo 2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: izgrajevati mladino; politično se izgrajevati / izgrajevati ljudi v resnične predstavnike delovnega ljudstva / izgrajevati komunistično zavest; prim. zgrajevati ♪

   1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA