Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Zec (151-175)
- fermáta -e ž (ȃ) muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona ♪
- fiktíven -vna -o prid. (ȋ) ki v resničnosti ne obstaja, izmišljen: fiktiven svet grozečih nevarnosti; osebe v njegovem romanu so fiktivne; dati fiktivna imena // knjiž. navidezen, dozdeven: s tem dekretom je bil še ta fiktivni pouk slovenščine odpravljen; njegova moč je le fiktivna ◊ geom. fiktivna ravnina neskončno oddaljena ravnina ♪
- fižólovka -e ž (ọ̑) 1. tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol: prisekati fižolovko; stožec zloženih fižolovk na njivi; ženska, dolga kot fižolovka 2. fižolova slama: zgrabiti fižolovko na kup; posušena fižolovka 3. voda, v kateri se je kuhal fižol: zaliti s fižolovko / pog. krožnik fižolovke fižolove juhe ♪
- fórmula -e ž (ọ̑) 1. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi, obrazec: izpeljati formulo; svojo ugotovitev je zapisal v obliki formule ♦ bot. cvetna formula z dogovorjenimi znaki izražena zgradba cveta // mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: formula za ploščino lika / matematična formula // kem. s kemijskimi simboli izražena sestava spojine: formula žveplene kisline / empirična formula ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; strukturna formula ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli / kemijska formula 2. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: zbiral je razne magične formule; formula tožbe; formula za prisego / vljudnostne formule fraze 3. publ. splošno kratko pravilo, izhodišče za kaj: iskati novo
formulo za koeksistenco; njegova formula za umetniško ustvarjanje izključuje iracionalno / razlagal je formulo: umetnost zaradi umetnosti ♪
- formulár -ja m (ā) list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke, obrazec: izpolniti formular; davčni formular; tiskan formular; formular za osebne podatke ♪
- gáziti -im nedov., gázila in gazíla (á ȃ) hoditi po čem mehkem, udirajočem se: gaziti debel sneg; do gležnjev gazimo blato / gaziti na celo po nepregaženem, neprehojenem snegu // knjiž., redko teptati: konjska kopita so neusmiljeno gazila žito; pren., ekspr. sramotno gazi vse svoje ideale; gaziti pravico gazèč -éča -e: s težavo gazeč visok sneg ♪
- glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic ∙ žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna ◊ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note ♪
- glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem ◊ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria ♪
- gomazéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
- goníti gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z
osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč
konja, je prepeval ♪
- gósji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na gosi: gosja mast; gosja jajca; gosja jetra zelo cenijo; gosje perje / služila je kot gosja pastirica / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim ◊ bot. gosja trava plazeča se zdravilna rastlina peščenih tal z zlato rumenimi cveti, Potentilla anserina ♪
- grenkúljica -e ž (ú) bot. plazeča se rastlina z modrimi cveti, Glechoma ♪
- grozíti -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom;
grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati ♪
- harmóničen -čna -o prid. (ọ́) ubran, skladen: harmonične barve; harmonična celota / harmonični odnosi; harmonično sožitje narodov / harmoničen človek; harmonična osebnost / harmoničen razvoj otroka / harmonična spremljava; harmonične značilnosti skladbe ◊ agr. harmonična prehrana prehrana, ki vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj organizma; fiz. harmonično nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga, sinusno nihanje; mat. harmonična vrsta vrsta recipročnih vrednosti naravnih števil; muz. harmonična lestvica molova lestvica z zvišano sedmo stopnjo harmónično prisl.: harmonično grajeno telo; harmonično razvita osebnost; harmonično sodelovati ♪
- hélikon -a m (ẹ̑) muz. veliko trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti na helikon; godbeniki z bleščečimi helikoni čez ramena ♪
- hidrofór -a in -ja m (ọ̑) teh. avtomatična črpalna naprava za oskrbovanje višje ležečih prostorov z vodo: ker nima vodovoda, si bo nabavil hidrofor ♪
- hipostáza -e ž (ȃ) 1. med. zastajanje krvi v nižje ležečih delih telesa ali organov: hipostaza v pljučih zaradi oslabelega srca 2. filoz. osnova, podstat: hipostaza družbe; hipostaza pojma ♪
- hitón -a m (ọ̑) 1. pri starih Grkih ohlapno oblačilo brez rokavov, navadno iz enega kosa blaga: hiton iz dragocene tkanine 2. zool. morski mehkužec, pokrit na hrbtu z osmimi prekrivajočimi se ploščicami, Chiton ♪
- interpolacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na interpolacijo: interpolacijska raziskovanja / interpolacijski obrazec ♪
- izdájnica -e ž (ȃ) 1. adm. listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo; oddajnica: izročiti, napisati izdajnico 2. zastar. izdajalka: obsoditi izdajnico ◊ ptt obrazec, s katerim se na pošti prevzamejo knjižene pošiljke ♪
- izpláčati in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati
se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪
- izplazíti se in izpláziti se -im se, in izpláziti se -im se tudi splazíti se in spláziti se -im se, in spláziti se -im se dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) plazeč se priti iz česa: izplaziti se izpod omare // neslišno, neopazno oditi iz česa: po prstih se izplaziti; prim. splaziti se ♪
- izpolníti in izpólniti -im tudi spolníti in spólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila // napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku ∙ publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik ♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v
osnovni šoli 2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko 3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja 4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let izpolnívši tudi spolnívši zastar.: izpolnivši naročilo, se je vrnil izpólnjen tudi spólnjen -a -o: izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja ♪
- izštéti -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določiti udeležencem vloge v igri: izšteli so prav mene 2. šport. s štetjem do deset določiti čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik ga je izštel ♪
- izštévati -am nedov. (ẹ́) 1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določati udeležencem vloge v igri: najstarejša deklica je začela izštevati 2. šport. s štetjem do deset določati čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik izšteva na tla zbitega boksarja ♪
26 51 76 101 126 151 176 201 226 251