Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ZNA (10.470-10.494)


  1.      vréča  -e ž (ẹ́) 1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom / cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča // vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke 2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko / spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze ● evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče ♪
  2.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪
  3.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  4.      vrédnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na vrednost: vrednostna merila / vrednostno razmerje; vrednostno razvrščanje / vrednostni relativizem ◊ ekon. vrednostna cena cena, ki ustreza blagovni vrednosti; fin. vrednostni papir listina, s katero lahko imetnik uveljavlja na njej zapisane pravice do kake lastnine; vrednostni papir na ime vrednostni papir z navedenim, določenim imenom upravičenca; ptt vrednostni paket v domačem prometu paket z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto, v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo neglede na vsoto; vrednostno pismo zaprta knjižena pošiljka z označeno vrednostjo, v kateri so denar, vrednostni papirji vrédnostno prisl.: vrednostno opredeliti; vrednostno pozitiven ♪
  5.      vrednôta  -e ž (ó) čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost: doživljati, ohranjati, priznavati vrednote; družbene, osebne vrednote; estetske, moralne vrednote; ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote ♪
  6.      vrednôten  -tna -o prid. (ó) knjiž. nanašajoč se na vrednoto: vrednotne značilnosti / uvrstiti prijateljstvo visoko na vrednotni lestvici lestvici vrednot / vrednotna merila vrednostna merila ♪
  7.      vrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od vrednotiti: vrednotenje likovnega, literarnega dela; kritično vrednotenje znanstvenih razprav; merila za vrednotenje česa / estetsko, moralno vrednotenje; stilno vrednotenje besed / vrednotenje delovnih mest / knjiž. vrednotenje dogodkov presoja / visoko vrednotenje človeka ♪
  8.      vrednôtiti  -im nedov. (ō ȏ) določati, ugotavljati vrednost, pomen, kakovost česa: vrednotiti literarno, znanstveno delo; kritično, strogo vrednotiti; vrednotiti z določenega stališča / vrednotiti delovna mesta / knjiž. vrednotiti dokaze presojati // priznavati komu, čemu vrednost, pomembnost: visoko vrednotiti izobrazbo, sliko vrednôten -a -o: pravilno vrednoteno delo ♪
  9.      vrednôtnica  -e ž (ȏ) fin. 1. listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev: tiskati vrednotnice; kolki, znamke in druge vrednotnice 2. vrednostni papir: razveljavitev vrednotnic ◊ jur. taksna vrednotnica s katero se plača taksa; ptt poštna vrednotnica določen listek, kartonček, obrazec, ki se prodaja na pošti ♪
  10.      vreménar  -ja m (ẹ̑) kdor napoveduje vreme: ta človek je znan vremenar // ekspr. vremenoslovec: vremenarji napovedujejo dež ● redko Krim je ljubljanski vremenar po oblačnosti ali jasnosti nad Krimom se v Ljubljani sklepa, kakšno bo vreme ♪
  11.      vremenják  -a m (á) po ljudskem verovanju dan, po vremenu katerega se da sklepati na vreme v prihodnosti: pust je znan vremenjak / sveti Matija, sveti Medard in drugi vremenjaki ● redko za vremenjak jim je služil Snežnik po oblačnosti ali jasnosti nad Snežnikom so sklepali, kakšno bo vreme ♪
  12.      vreménski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vreme: vremenski vplivi; vremenske spremembe / vremenski pojavi; vremenske razmere / vremenska napoved / vremenska postaja meteorološka postaja; vremenska služba meteorološka služba / vremenski pregovori; vremenska karta; vremensko poročilo / vremenski podatki podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena ♦ meteor. vremenski radar radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici; vremenska slika opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem področju v določenem času ♪
  13.      vrésa  -e ž (ẹ́) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa: vresa cvete ◊ bot. jesenska vresa grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih, Calluna vulgaris ♪
  14.      vrésovka  -e ž (ẹ̄) vrtn. prst s sveta, poraslega z vreso ali reso: dodati lončnicam vresovko ◊ bot. vresovke grmi ali polgrmi s spiralasto, nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in rdečimi, rožnatimi, belimi ali rumenimi cveti v socvetju, Ericaceae ♪
  15.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪
  16.      vretênčarski  in vreténčarski -a -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na vretenčarje: vretenčarske značilnosti / vretenčarske skupine ♪
  17.      vrézati  vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati / lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom ♦ teh. vrezati navoj 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom vrézati se 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica ♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo ♪
  18.      vrézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vrez: vrezni postopek / vrezna priprava ♪
  19.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  20.      vŕhnjica  -e ž (ȓ) anat. plast celic na površini kože ali sluznice: vrhnjica se lušči, roženi; vrhnjica in usnjica / kožna vrhnjica ♪
  21.      vrhúnski  -a -o prid. (ȗ) 1. za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem področju: vrhunski šport; vrhunska medicina / vrhunska tehnologija // ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju: vrhunski plesalec, športnik, umetnik / vrhunska izurjenost; vrhunska smučarska oprema 2. ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga: vrhunski dosežki, uspehi; igralec je pokazal vrhunsko igro / vrhunski izdelki iz zlata; vrhunska dela v literaturi // ekspr. zelo dober, zelo kvaliteten: gledali smo vrhunski nogomet; prireditev je bila vrhunska ♦ agr. vrhunsko vino (z geografskim poreklom) vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi // nav. ekspr. zelo visok, zelo velik: vrhunska kakovost / vrhunska obremenitev, storilnost 3. publ. najvišji, vodilni: vrhunski funkcionarji organizacije / vrhunski sestanek sestanek voditeljev držav ♪
  22.      vríj  -a m (ȋ) aer. strmo spuščanje letala po krivulji vijačnice z navpično osjo, pri čemer je vzdolžna os letala skoraj navpična: letalo je padlo v vrij / izvajati vrij; luping in vrij ♪
  23.      vríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan ♪
  24.      vrísati  vríšem dov. (ȋ) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: vrisati dno za sod v les; vrisati grb v kamen 2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj: vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja // z risanjem narediti kaj na kaj: na prazna mesta vrisati puščice, znake 3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisati podatke v grafikon, tabelo; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid vrísan -a -o: avtokarta z vrisanimi bencinskimi črpalkami ♪
  25.      vrisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati kaj v kaj: vrisovati znamenja v glinene ploščice 2. z risanjem delati čemu v notranjosti kaj: vrisovati krogom znamenja // z risanjem delati kaj na kaj: na prazna mesta v besedilu vrisovati puščice 3. z risanjem določenih črt, znamenj delati, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisovati podatke v grafikon / vrisovati na zemljevid položaje ladje, smeri pohoda ♪

   10.345 10.370 10.395 10.420 10.445 10.470 10.495 10.520 10.545 10.570  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA