Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ZK (3.524-3.548)


  1.      ráven  stil. raván rávna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) 1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani // ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno // ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom 2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti 3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj 4. zastar. sod, paren: ravne in neravne hišne številke ◊ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; jur. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno rávno tudi ravnó prisl.: ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem ♪
  2.      ravnáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala ravnáti se 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se ◊ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto ♪
  3.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  4.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  5.      rávsast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. grob, pretepaški: ni se dobro počutil med ravsastimi otroki / bil je pravi človek za tiste težke, ravsaste čase ♪
  6.      ràz...  predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje stanja osebe, ki je bila v kakem stanju, poklicu, funkciji, pa ni več; nekdanji, bivši: razjezuit, razkralj ♪
  7.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪
  8.      razberljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da razbrati: težko razberljiv napis / publ. delo ima razberljiv naslov poveden, pomenljiv razberljívo prisl.: s kakšnim namenom je bilo delo izdano, je razberljivo iz uvoda ♪
  9.      razbijáštvo  -a s (ȃ) slabš. razbijaško ravnanje ali dejanje: obsojati razbijaštvo demonstrantov / nekateri člani so bili zaradi razbijaštva izključeni iz organizacije ♪
  10.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  11.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  12.      razbítost  -i ž (ȋ) dejstvo, da je kaj razbito: razbitost pohištva / gospodarska in politična razbitost dežele; razbitost kmetijstva ● knjiž. duševna, notranja razbitost razdvojenost, razklanost ♪
  13.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪
  14.      razbójništvo  -a s (ọ̑) dejavnost razbojnikov: kaznovati zaradi razbojništva / zatirati razbojništvo // ekspr. ničvredno, malovredno dejanje: to razbojništvo ti bom le težko oprostila ♪
  15.      razbolévati  -am nedov. (ẹ́) 1. nav. 3. os. povzročati, da kaj postane (zelo) boleče: dvigovanje težkih predmetov ramo razboleva 2. knjiž. povzročati, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: z njim se je težko pogovarjati, vse ga razboleva; razboleva se ob misli na dom razbolévati se nav. 3. os. postajati (zelo) boleč: koleno se že spet razboleva ♪
  16.      razbŕcati  -am dov. (r̄) 1. z brcanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: v jezi je razbrcal čevlje po predsobi; v spanju razbrcati odejo 2. nar. vzhodno raztrositi: razbrcati gnoj, seno razbŕcati se ekspr. razodeti se, razkriti se: otrok se je ponoči razbrcal ♪
  17.      razbremenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razbremenjevanje: razbremenjevalno razkladanje / razbremenjevalne okoliščine ♪
  18.      razbŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so razbrskale gnoj / razbrskati gredo / s palico je razbrskal žerjavico 2. ekspr. spraviti v nered: ko je iskala jopico, je vse razbrskala ♪
  19.      razbrskávati  -am nedov. (ȃ) razkopavati s kremplji, s prsti: vrane so razbrskavale odpadke / z grabljami razbrskavati krtine ♪
  20.      razburljívec  -vca m (ȋ) ekspr. razburljiv človek: s takim razburljivcem se je težko pogovarjati ♪
  21.      razcépen 2 -pna -o prid. (ẹ̄) ki se da razcepiti, razdeliti: težko razcepno poleno ♦ mat. razcepni polinom polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje ♪
  22.      razcepíti  in razcépiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekati, razklati: razcepiti deblo, panj; s sekiro razcepiti; udaril je in hlod se je razcepil / vihar je razcepil vrh macesna preklal, razklal; noht se mu je razcepil / razcepiti na dvoje; pren., ekspr. blisk je razcepil noč // narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri: razcepiti cesto; v dolini se proga razcepi / reka se razcepi v rokave; vejasto se razcepiti 2. ločiti v dele, skupine: stalni spori bodo razcepili organizacijo; prej enotno delavstvo se je razcepilo / razcepiti državo razdeliti ◊ fiz. razcepiti jedro uranovega izotopa; kem. razcepiti molekulo; mat. razcepiti polinom razstaviti ga na faktorje razcépljen -a -o: razcepljen jezik; razcepljeni lasje; razcepljeni smo na več taborov; drevesasto, viličasto razcepljen ∙ knjiž., redko duševno, notranje razcepljen človek razdvojen, razklan ♦ bot. razcepljeni list ♪
  23.      razcépka  -e ž (ẹ̑) teh. zatič iz dvojne žice polkrožnega prereza, ki ima na enem koncu zanko, na drugem pa se razpre: podložke in razcepke ♪
  24.      razcépljenec  -nca m (ẹ́) knjiž., redko razdvojen, razklan človek: duševni razcepljenec ♪
  25.      razcépljenost  -i ž (ẹ́) stanje razcepljenega: razcepljenost debla / razcepljenost las, nohtov / razcepljenost živčnih vlaken / blokovska razcepljenost sveta; jezikovna, strankarska razcepljenost / razcepljenost naroda na več dežel ∙ knjiž., redko notranja razcepljenost sodobnega človeka razdvojenost, razklanost ♦ psiht. duševna razcepljenost shizofrenija ♪

   3.399 3.424 3.449 3.474 3.499 3.524 3.549 3.574 3.599 3.624  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA