Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Voje (2.425-2.449)


  1.      trík  -a m (ȋ) 1. dejanje, postopek, s katerim kdo skuša spretno kaj doseči: pozna trik, kako se ubraniti napadalca; naučil se je vseh trikov svojega poklica / govorniški trik; reklamni triki // dejanje, ki zahteva veliko spretnost, izurjenost: naučiti medveda raznih trikov; žongler jih zabava s svojimi triki 2. dejanje, s katerim kdo skuša koga spretno prevarati, preslepiti: ne pusti se ustrahovati, to je le njihov trik; nasedati trikom; ujeti se na trik; uporablja cenene, stare trike; triki goljufov, žeparjev 3. v resničnosti nemogoče dejanje, katerega potek se prikrije zaradi ustvarjanja videza resničnosti: iluzionist izvaja svoj trik; vaditi trik; čarovniški trik; trik s kartami 4. tehnični postopek v kinematografiji, fotografiji, gledališču za ustvarjanje posebnih optičnih, zvočnih učinkov: filmski, fotografski triki; odrska tehnika za različne trike; uporaba trikov v filmu; neskl. pril.: film. trik film risani ali lutkovni film ♪
  2.      tŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe // delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi ♦ etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga ● knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi; ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana tŕkati se ekspr., v zvezi z na, po z rahlim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz sem to storil, se je trkal na prsi, po prsih; tebi tukaj malo manjka, se je trkal po čelu; trkal se je po žepu, da ima še dosti denarja ∙ ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. nič se ne trkaj na prsi, zdaj je prepozno ne izražaj obžalovanja trkáje: hodil je, trkaje s peto ob tla trkajóč -a -e: trkajoč s palico, je vstopil; druga ob drugo trkajoče krogle ♪
  3.      trkljáti 1 -ám nedov. (á ȃ) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: trkljati skale v dolino; trkljati žogo po sobi; kamenje se trklja po pobočju / otroci se trkljajo po travi ♦ etn. trkljati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe ♪
  4.      tŕma  -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ∙ obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta ♪
  5.      tŕmiti  -im nedov. (ŕ r̄) redko trmoglaviti: trmil je in ni hotel z njim / no, boste pa videli, je trmil še naprej vztrajal pri svojem mnenju ♪
  6.      trmogláviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji kazati trmoglavost, trmo: otrok trmoglavi; nekaj časa je še trmoglavil, potem pa popustil / trmoglavil je, naj se mu opraviči; šel bom, je trmoglavil vztrajal pri svojem mnenju ♪
  7.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
  8.      trosíti  in trósiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest: trositi gnoj; trositi seno z vilami; trositi rozine po testu / trositi letake po ulici / ekspr. strojnice trosijo krogle izstreljujejo 2. spravljati kam določeno količino česa sipkega, drobnega: trositi piščancem zrnje 3. ekspr. povzročati, da se kaj kje pojavi, razširi: trositi prepir, strah med ljudi; to orožje trosi smrt 4. ekspr. razširjati, razglašati: trositi laži in čenče po vasi; od hiše do hiše je trosila novice / ne verjemi vsemu, kar trosijo o nas 5. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: trosil je denar po igralnicah; pren. trositi svoje moči ♪
  9.      tróšek  -ška m (ọ̑) star. strošek: povrniti troške; troški prevoza / popraviti na svoj trošek, na svoje troške ♪
  10.      trpínstvo  -a s (ȋ) dejstvo, da je kdo trpin: ne zavedati se svojega trpinstva ♪
  11.      trúplo  -a s (ú) 1. telo mrtvega človeka ali živali: truplo razpada, trohni; balzamirati, sežgati truplo; moško truplo / človeško, živalsko truplo / mrtvo truplo 2. star. telo: njeno truplo se je stresalo v joku; zdravo truplo ● ekspr. iti, stopati preko trupel ravnati skrajno brezobzirno; šalj. rad skrbi za svoje truplo rad dobro je in pije; ekspr. samo preko mojega trupla tega nikakor ne bom dovolil ♪
  12.      tržíšče  -a s (í) 1. območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev; trg: izgubiti, publ. osvojiti tržišče; razširiti tržišče za svoje izdelke; ekspr. tuje blago poplavlja tržišče; izvažati na tuja tržišča / zahteve tržišča 2. kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje: tržišče se sprošča, umirja; vplivati na tržišče z uvozom / lokalno, mednarodno tržišče; naftno, turistično tržišče; tržišče bombaža / izdelovati za tržišče / dati, ekspr. vreči izdelek na tržišče v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na ponudbo in povpraševanje 3. redko (živilski) trg, tržnica: tržišče za branjevke ◊ ekon. intervenirati na tržišču; devizno tržišče; tržišče delovne sile trg delovne sile ♪
  13.      tù  prisl. (ȕ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le) // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam / moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin ● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam ♪
  14.      túdi  prisl. (ȗ) 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten // izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav / ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil ♪
  15.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  16.      tújstvo  -a s (ū) 1. kar je miselno, duhovno tuje, nedomače: upirati se tujstvu; mladina se izgublja, ekspr. tone v tujstvu / očitali so mu tujstvo tuj izvor, tuje poreklo 2. lastnost, stanje koga, ki je kje tuj: zavedati se svojega tujstva v mestu / opozarjati na tujstvo njegove umetnosti ● ekspr. priseljeno tujstvo priseljeni tujci ♪
  17.      túkec  -kca m (ȗ) zastar. potuhnjenec, premetenec: tukec je, na vse pokima, naredi pa po svoje ♪
  18.      tulíti  in túliti -im nedov. (ȋ ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica ♪
  19.      tvój  tvôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom; blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo / tvoj obraz; tvoje roke 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport; ti in tvoje ribe ● tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.: pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš ♪
  20.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  21.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  22.      ubógati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše; pes uboga gospodarja; ti mu reci, mene ne uboga; v vsem ga uboga; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo; konj uboga na poteg vajeti; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega // upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta; ubogati svojo pamet, razum 2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi; oči ga ne ubogajo ne more več gledati; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin ♪
  23.      ubógost  -i ž (ọ̄) knjiž. revnost, siromašnost: zavedati se svoje ubogosti ♪
  24.      ubórnost  -i ž (ọ́) star. revnost, siromašnost: ubornost obleke / sramuje se svoje ubornosti ♪
  25.      učênec  -nca m (é) 1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2.b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev // kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu // do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu 2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma ● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik ◊ rel. Kristus in njegovi učenci ♪

   2.300 2.325 2.350 2.375 2.400 2.425 2.450 2.475 2.500 2.525  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA