Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Vernik (37-61)


  1.      oratórij  -a m (ọ́) 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij ♪
  2.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice ♪
  3.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  4.      pastírski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na pastirje: opravljati pastirska dela; opisovati pastirsko življenje / pastirski običaji; pastirska pesem / pastirska palica, piščal / pastirska koča 2. star. duhovniški, škofovski: opravljati pastirsko službo ◊ lit. pastirska idila; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; vet. pastirski pes pes, ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; velik močen pes z dolgo belo dlako in košatim repom pastírsko prisl.: pastirsko oblečen ♦ muz. pastirsko označba za izraz izvajanja pastorale ♪
  5.      pastorálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na pastoralo: pastoralni roman; uprizorili so staro pastoralno igro / pastoralna preprostost speva; pastoralna simfonija 2. rel. dušnopastirski: pastoralna dejavnost cerkve / pastoralna konferenca; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju pastorálno prisl.: delo pastoralno mitološke vsebine ♪
  6.      pepeljênje  -a s (é) glagolnik od pepeliti: pepeljenje odpadnih snovi / koristnost pepeljenja travnikov ◊ rel. obred, pri katerem duhovnik pokriža vernike z blagoslovljenim pepelom ♪
  7.      písmo  -a s (í) 1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu // sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo // s prilastkom krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo; odlomek iz svetega pisma / sveto pismo nove, stare zaveze 3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo 4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju ● star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala ◊ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pismenim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu ♪
  8.      pravovérnost  -i ž (ẹ́) za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: zagovornik pravovernosti / pravovernost vernikov; pren., ekspr. dvomili so o njegovi idejni pravovernosti ♪
  9.      rómar  -ja m (ọ̑) 1. rel. vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj: romarji so prišli od daleč; skupina romarjev / gostišče za romarje 2. ekspr. kdor kam gre, potuje: število romarjev na Triglav je vsako leto večje ● vznes. romar za idealom čiste človečnosti kdor si vztrajno prizadeva doseči tak ideal ♪
  10.      rómarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na romarje ali romanje: romarski shod / romarska cerkev cerkev, v katero hodijo zlasti verniki iz oddaljenih krajev; romarska palica nekdaj dolga palica z ukrivljenim zgornjim delom; peti stare romarske pesmi rómarsko prisl.: romarsko oblečen popotnik ♪
  11.      rómarstvo  -a s (ọ̑) 1. rel. hoja vernikov k romarskim cerkvam, v svete kraje: zgodovina romarstva 2. ekspr. življenje človeka, ki ga nemir žene po svetu: po letih brezdomstva in romarstva se je naselil v domačem kraju ♪
  12.      sodíšče  -a s (í) organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: ustanoviti sodišče; vložiti tožbo na sodišču; sedež sodišča / biti zaposlen na sodišču / brigadno, partizansko, revolucionarno sodišče; pritožiti se na višje sodišče / ekspr. sem hodi na malico celo sodišče vsi zaposleni pri tem organu // sodnik ali skupina sodnikov, ki sodi, odloča o kaki pravni zadevi: sodišče ga je obsodilo, oprostilo; sodišče je bilo sestavljeno iz treh, petih sodnikov; posvetovanje, sodba sodišča / pazi, sicer se boš zagovarjal pred sodiščem / porotno sodišče v nekaterih državah sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih / kot nagovor spoštovano sodišče // poslopje tega organa: zidati sodišče; trg pred sodiščem / na sodišču še gorijo luči ● pog. dati koga sodišču obtožiti, obdolžiti ga; ekspr. če mi denarja ne vrneš, bom šel na sodišče te bom tožil; ekspr. postaviti koga pred sodišče narediti, da se mu sodi ◊ jur. civilno, disciplinsko, kazensko sodišče; izredno sodišče ustanovljeno v izrednih razmerah in s posebno pristojnostjo; naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev; samoupravna sodišča ki se ustanovijo s samoupravnim aktom; vojaško sodišče ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; zapuščinsko sodišče oddelek sodišča, ki obravnava zapuščinske zadeve; sodišče združenega dela družbeni organ, ki odloča v sporih, nastalih v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v združenem delu; sodišče druge, prve stopnje; predsednik sodišča sodnik, ki je predstojnik sodne uprave; rel. cerkveno sodišče ki obravnava nekatere važnejše cerkvenopravne zadeve vernikov; zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; inkvizicijsko sodišče; plemiško sodišče v fevdalizmu ki ga sestavljajo plemiči in ima sodno oblast nad njimi ♪
  13.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  14.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  15.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  16.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  17.      spreobráčanje  tudi izpreobráčanje -a s (ā) glagolnik od spreobračati: spreobračanje pijancev / spreobračanje nevernikov ♪
  18.      spreobráčati  -am tudi izpreobráčati -am nedov. (ā ȃ) 1. povzročati, da kdo spremeni svoje ravnanje, življenje in postane boljši: želel je spreobračati mladino; potepuhe in delomrzneže je težko spreobračati / spreobračati ljudi v svoje somišljenike 2. rel. povzročati, da kdo sprejme drugo veroizpoved, zlasti katoliško: spreobračati nevernike, protestante 3. star. spreminjati: vedno hoče kaj spreobračati / poskušali so spreobračati nežlahtne kovine v zlato ● star. ne spreobračaj besed ne obračaj besed ♪
  19.      spreobrníti  in spreobŕniti -em tudi izpreobrníti in izpreobŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. povzročiti, da kdo spremeni svoje ravnanje, življenje in postane boljši: mati ga je želela spreobrniti; takega delomrzneža ni mogoče spreobrniti; na silo se ne bo spreobrnil / ljubezen ga je popolnoma spreobrnila ∙ star. z lepo besedo ga je skušal spreobrniti od tega dejanja odvrniti; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti ♦ rel. grešnik se spreobrne 2. rel. povzročiti, da kdo sprejme drugo veroizpoved, zlasti katoliško: spreobrniti nevernika / spreobrniti h katoliški veri; spreobrniti se v kristjana 3. star. spremeniti: naj se še tako trudi, sveta ne more spreobrniti; vreme se bo spreobrnilo / v čarovnikovih rokah se je kamenje spreobrnilo v bisere / jeza se mu je spreobrnila v žalost spreobŕnjen tudi izpreobŕnjen -a -o: spreobrnjen grešnik; skoraj vsa dežela je bila spreobrnjena ♪
  20.      škofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na škofe: znamenja škofovske oblasti; škofovska služba / škofovska kapa mitra; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom / škofovsko pismo vernikom ♦ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja; škofovsko posvečenje ♪
  21.      teologíja  -e ž (ȋ) 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje: študirati teologijo; islamska, katoliška, protestantska teologija; doktor teologije; predavanja iz teologije; filozofija in teologija ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; naravna teologija ki skuša spoznati Boga miselno; negativna teologija ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju; teologija osvoboditve katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena 2. pog. teološka fakulteta: vpisati se na teologijo; študenti teologije ♪
  22.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  23.      vérnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od vernik: vernice pri molitvi / vernica nove ureditve ♪
  24.      vérniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vernike: verniška skupnost / verniška vdanost ♪
  25.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪

   1 12 37



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA