Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ven (3.223-3.247)


  1.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  2.      namerávati  -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo; nameravate že iti, odpotovati; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj namerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno / narediti načrt za nameravano hišo ♪
  3.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  4.      namíšljati  -am nedov. (í) knjiž., redko dodatno, zraven si izmišljati: pri pripovedovanju je namišljal vedno več in več namíšljati si star. misliti si, predstavljati si: ni vse tako, kot si namišljaš; bolezen si namišlja preveč strašno / motijo se, ko si vse to namišljajo o meni si izmišljajo ♪
  5.      napàd  -áda m (ȁ á) 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah; izvesti, napraviti napad; odbiti sovražnikov napad; pričakujejo ponoven napad; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote; napad na mesto; dati ukaz za napad; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad // vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad; zavarovati proti napadu; oborožen, roparski napad; napad na banko, vlak; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name; napade v tisku je vztrajno zavračal; ekspr. žolčen napad; napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo ∙ ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove 4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi; dobiti napad; ima hude napade glavobola, kašlja; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice // ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili; povezovati obrambo in napad; hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata // žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad ◊ med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota ♪
  6.      napénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin ● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati ◊ anat. napenjati glasilke napénjati se ekspr. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma ♪
  7.      napéti  -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren ● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega ◊ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile napéti se 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave // redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil // uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi napét -a -o 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega ♪
  8.      napétost  -i ž (ẹ̑) 1. stanje razvnetosti, vznemirjenosti: napetost popušča, se stopnjuje; nastala napetost je povzročala nove spore; ekspr. napetost visi v zraku; ublažiti napetost; naraščajoča napetost v odnosih med državama; publ.: mednarodni položaj ustvarja ozračje napetosti; prispevati k popuščanju napetosti v svetu // nav. mn. dogodki, pojavi, ki kažejo tako stanje: napetosti na meji so trajale več mesecev; izogibati se napetostim 2. stanje velike čustvene vznemirjenosti: polašča se je napetost; živeti v nenehni napetosti; njegov glas je izražal notranjo napetost; psihična, živčna napetost in utrujenost; držati ljudi v napetosti / ustvarjalna napetost 3. lastnost, stanje napetega: zmanjšati napetost niti; napetost vrvi / ekspr. napetost lic / ekspr. napetost mišic / ekspr. napetost zgodbe ga je pritegnila 4. elektr. količina, ki določa tok med točkama, povezanima z vodnikom: napetost narašča; meriti napetost; napetost dvesto dvajset voltov; razlike v napetosti / enosmerna napetost ki ima stalno isto smer; gonilna napetost ki povzroča v električnem krogu električni tok; inducirana napetost; izmenična napetost katere smer se periodično spreminja; medfazna napetost napetost med faznima vodnikoma; nizka ki je nižja kot 1.000 voltov, visoka napetost ki je višja kot 1.000 voltov; vžigalna napetost ki povzroči iskro v vžigalni svečki; merilnik napetosti voltmeter / električna napetost ◊ fiz. mehanska napetost na površinsko enoto preračunana sila, ki deluje v snovi na izbrano ploskev; površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; med. mišična napetost stanje mišice, ki se kaže, izraža kot upor pri njenem raztezanju; teh. dopustna napetost ♪
  9.      napèv  in napév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) melodija, ki se poje: napev je vsem ugajal; napev si je zapomnil, besedilo je pa pozabil; otožen, vesel napev; pren., knjiž. govorni napev slovenskega jezika // knjiž., redko arija: žvižgal si je znan napev iz Traviate ♪
  10.      napíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila / pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila ● ekspr. umetno napihniti cene zvišati napíhniti se ekspr. 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila napíhnjen -a -o 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede ♪
  11.      napihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval napihováti se ekspr. 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje // bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem ● spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva ◊ agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi ♪
  12.      napísati  in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil / napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film ● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca napísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest ∙ vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti ♪
  13.      naplêsti  -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil ∙ ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem ♪
  14.      napovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti ● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri ♪
  15.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  16.      naprednják  -a m (á) 1. ekspr. kdor ima napredne nazore: bil je naprednjak in revolucionar 2. nekdaj član, pristaš Narodne napredne stranke; liberalec: slovenski naprednjaki in klerikalci ♪
  17.      naprednjákar  -ja m (ȃ) slabš. naprednjak: slovenski naprednjakarji ♪
  18.      naprednjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. napredna miselnost: naprednjaštvo je značilno za večino članov / slovensko naprednjaštvo naprednjaki ♪
  19.      napredováti  -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) 1. prehajati z nižje stopnje na višjo a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja ● zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja ◊ šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred napredujóč -a -e: napredujoč uradnik; napredujoča bolezen; napredujoča kultura ♪
  20.      naprézanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od naprezati: brez naprezanja tega ni mogel prebrati / glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja; naprezanje sluha, vida, živcev ♪
  21.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  22.      naravnávanje  -a s (ȃ) glagolnik od naravnavati: naravnavanje izvinjenih sklepov / naravnavanje ventilov / sistem za naravnavanje objektiva ♪
  23.      naravoslóvski  -a -o prid. (ọ̑) star. naravosloven: naravoslovsko raziskovanje / naravoslovske vede ♪
  24.      naréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika naréčno prisl.: narečno obarvan izgovor ♪
  25.      narečjeslóvje  -a s (ọ̑) lingv. dialektologija: slovensko narečjeslovje ♪

   3.098 3.123 3.148 3.173 3.198 3.223 3.248 3.273 3.298 3.323  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA