Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ven (3.123-3.147)


  1.      monografíja  -e ž (ȋ) znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo: pisati monografijo; literarnozgodovinska monografija; monografija o denarju in kreditu / monografija sodobne književnosti podroben opis ♪
  2.      mónokromátičen  -čna -o prid. (ọ̑-á) redko enobarven: monokromatični izdelki ♦ fiz. monokromatična svetloba svetloba, ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine, enobarvna svetloba; fot. monokromatični filter filter, ki prepušča žarke ene same barve; monokromatična fotografija fotografija v eni barvi ♪
  3.      montagnárd  -a in montanjár -ja in montanjárd -a [prva oblika montanjar -a in -ja] m (ȃ) zgod., v francoski revoluciji pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike: politika montagnardov ♪
  4.      monumentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura 2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog monumentálno prisl.: monumentalno zasnovana kompozicija ♪
  5.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  6.      moratórij  -a m (ọ́) fin., jur. pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti: razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino // publ. začasna opustitev česa: predvolilni moratorij večjih političnih akcij; moratorij za jedrske poskuse ♪
  7.      moravízem  -zma m (ȋ) lingv. element jezika moravskih Slovanov v kakem drugem jeziku: moravizmi in panonizmi v stari cerkveni slovanščini ♪
  8.      mordà  tudi mórda prisl. (ȁ; ọ̑) 1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / ekspr. morda bo kaj iz tega, morda nič // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda 2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli 3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite 4. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda 5. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni ♪
  9.      morfolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven: morfološke razprave; morfološko proučevanje živih bitij / morfološki oris narečja oblikoslovni morfolóško prisl.: poteze se morfološko bistveno ločijo ♪
  10.      morganátičen  -čna -o prid. (á) jur., navadno v zvezi morganatični zakon, nekdaj zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora ♪
  11.      móst  -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči ● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih ♪
  12.      mótenost  -i ž (ọ́) ped. lastnost motenega človeka: posledice motenosti se izražajo v vedenju; znamenja motenosti / čustvena, osebnostna, vedenjska motenost otrok ♪
  13.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  14.      motívičen  -čna -o prid. (í) motiven: motivična pestrost, preprostost skladbe, pesniške zbirke; motivično bogastvo / motivični viri motívično prisl.: motivično so njegovi spisi v zvezi z Dolenjsko ♪
  15.      motór  -ja m (ọ̑) 1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja 2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo: skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor ◊ elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja ♪
  16.      motoríst  -a m (ȋ) 1. kdor vozi motorno kolo: pri nesreči se je motorist poškodoval; prehiteti motorista / prvenstvo motoristov 2. žarg. delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem; strojnik: zaposlen je kot motorist ◊ navt. (ladijski) motorist kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici ♪
  17.      motovílo  -a s (í) 1. teh. priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje: vrteti motovilo; prejo navijati na motovilo; hodi kakor staro motovilo // priprava, na katero se navija vrv, žica: gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo 2. slabš. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: nadležno, pijano motovilo // nepripraven, nepriročen predmet: vrzi proč to motovilo ◊ navt. sidrno motovilo naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige; usnj. motovilo kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena ♪
  18.      možák  -a m (á) 1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak 2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol ♪
  19.      možgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti ◊ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile ♪
  20.      móžnost  -i ž (ọ́) 1. kar se more uresničiti: za zdaj je to le možnost; nazor o možnosti objektivnega spoznanja / računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal / spremeniti možnost v resničnost 2. navadno s prilastkom kar je dano na izbiro za uresničitev česa: imam samo eno možnost; odločiti se za kako možnost; resnične, teoretične možnosti; imam več možnosti / iskati nove odtenke starih izraznih možnosti / omahovati med dvema možnostma // kar omogoča uresničitev česa: ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj; nima možnosti, da bi nadaljeval študij; materialne, zaposlitvene možnosti; slabe prodajne možnosti; enake možnosti šolanja 3. publ. zmožnost, sposobnost: to presega možnosti enega človeka; meje človeških možnosti; materialne možnosti ljudi; njegove ustvarjalne možnosti so velike / pomagal bom v okviru svojih možnosti ● ekspr. dežela neomejenih možnosti dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje; publ. iščem sobo, po možnosti v Šiški če je le mogoče ♪
  21.      mráčen  -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji ● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno ◊ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši ♪
  22.      mrakôten  -tna -o prid. (ó) 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna // ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere mrakôtno prisl.: biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno ♪
  23.      mrcváriti  -im nedov. (á ȃ) 1. slabš. rezati, trgati, mečkati: mrcvariti sadno drevje, mladike / na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke / s tem orožjem se ljudje mrcvarijo bojujejo 2. ekspr. mučiti, trpinčiti: v ječi so jih mrcvarili; surovo so ga mrcvarili / kmete so zatirali in mrcvarili / mrcvarili so ga po sodiščih; v časopisu me mrcvarijo očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me // slabš. nevešče ravnati s čim: mrcvariti slovenščino // grdo ravnati s čim: otroci spet mrcvarijo mačko, psa ∙ ekspr. pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo izpraševal ♪
  24.      mrgoljáva  -e ž (ȃ) ekspr. 1. mrgolenje: opazovati mrgoljavo ljudi na trgu; naraščanje mrgoljave 2. kar mrgoli: gledal je množico: v tej mrgoljavi je bil vendarle vsakdo svet zase / sonce je prodiralo skozi mrgoljavo smrekovih iglic ♪
  25.      mŕha  -e ž (ŕ) 1. nav. slabš. onemogla, zanemarjena žival, zlasti konj: za ta denar še mrhe ne dobiš, kaj šele takega konja; prijahal je na stari mrhi / stran, mrha pasja 2. ekspr. krepka, debela žival: kakšno mrho so klali; zapregel je par težkih mrh; to ti je mrha, ni čudno, da ima dosti mleka 3. nizko ničvreden, malovreden človek: tista mrha te je ovila okrog prsta; od take mrhe ne moreš pričakovati nič dobrega; mrha babja ne dela drugega, kot leži / kot psovka že spet si pijan, mrha 4. ekspr. postaven ali sposoben človek, zlasti ženska: kakšna mrha je njegova žena, samo zdravje je je / kot nagovor spet si dosegel prvo mesto, mrha 5. zastar. mrhovina: smrad po mrhi / zakopati mrho ♪

   2.998 3.023 3.048 3.073 3.098 3.123 3.148 3.173 3.198 3.223  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA