Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Vel (7.829-7.853)


  1.      zmôči  zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) 1. izraža sposobnost osebka a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima // z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli ♪
  2.      zmogljív  -a -o prid., zmogljívejši (ȋ í) 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo ♪
  3.      zmóta  -e ž (ọ̑) 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti 2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota 3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev ◊ jur. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  4.      zmotíti  in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪
  5.      zmršavéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati mršav: konji so zmršaveli; ekspr. od skrbi je v enem tednu zmršavel ♪
  6.      zmŕznjenost  -i ž (ȓ) 1. stanje zmrznjenega: zmrznjenost mesa, vode; stopnja zmrznjenosti 2. (velika) občutljivost za mraz: zaradi svoje zmrznjenosti se je toplo oblačil ♪
  7.      značájevka  -e ž (ȃ) lit. kratko prozno delo, ki opisuje osebo z izvirnim, posebnim značajem: piše novele in značajevke / črtica značajevka ♪
  8.      značílen  -lna -o prid., značílnejši (ȋ) 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca ◊ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori ♪
  9.      značílnica  -e ž (ȋ) knjiž. značilna lastnost: proučevati spreminjanje bioloških značilnic ◊ bot. rastlinska vrsta, ki z navzočnostjo nakazuje določeno rastlinsko združbo; teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge; značilna krivulja ♪
  10.      znamenítnik  -a m (ȋ) knjiž. znamenit človek: zbrani so veljaki in znamenitniki; kipi znamenitnikov ♪
  11.      známenje  -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
  12.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  13.      znášati 2 -am nedov. (ȃ) z izrazom količine imeti, dosegati velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znaša milijon dinarjev; izračunali so, koliko znašajo celotni stroški / račun je znašal več, kot so pričakovali / publ. njegov prihranek znaša sto tisoč dinarjev prihranil je sto tisoč dinarjev / površina znaša pet kvadratnih metrov meri; temperaturna razlika ne sme znašati več kot nekaj stopinj biti ♪
  14.      znáten  -tna -o prid., znátnejši (á ā) 1. precejšen: znaten del denarja; znatna količina opeke; znatno število ljudi / znatne padavine; znatne spremembe / ima znatno premoženje; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko 2. redko obilen, zajeten: plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici 3. zastar. pomemben, znamenit: pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje znátno prisl. 1. dosti, precej: počuti se znatno bolje; znatno dražji, krajši, toplejši / znatno se razlikujeta zelo; znatno se je spremenil 2. zastar. zaznavno, opazno: komaj znatno je zmignil z rameni ♪
  15.      znáti  znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
  16.      znések  -ska m (ẹ̑) določena količina, množina denarja: dvigniti znesek s hranilne knjižice; izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek; zmanjšati znesek na polovico; majhen, velik, visok znesek / pavšalni, skupni znesek / denarni znesek ♪
  17.      znêsti 2 znêsem dov., znésel znêsla (é) z izrazom količine doseči velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znese nekaj milijonov; izgube lahko znesejo do trideset odstotkov; obresti bodo znesle več kot najemnina / če sto delimo s pet, znese dvajset; račun mi znese toliko kot vam naračunam toliko kot vi / koliko kilometrov znese ta pot kako dolga je ta pot ♪
  18.      znój  -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó) tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela; ekspr. znoj mu je lil po obrazu; obrisati si znoj; blago, ki vpija znoj; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen / ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu ∙ ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti ♪
  19.      znojíti se  -ím se nedov. (ȋ í) 1. izločati znoj: poleti se zelo znoji / noge, roke se mu znojijo 2. nav. ekspr. na svojem površju delati kapljice: v sobi je bilo soparno, da so se okna znojila 3. ekspr. truditi se, prizadevati si: zanje se znoji in žene / ves dan se je znojil na polju delal znojíti 1. knjiž. z znojenjem povzročati, da je kaj vlažno: delal je, da je srajco znojil / ekspr. to zemljo so znojili že naši dedje so jo z velikim trudom obdelovali 2. ekspr., z notranjim predmetom izločati znoj: večkrat je kar hladen znoj znojil ♪
  20.      znosíti  znósim dov. (ȋ ọ́) z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi; znositi pohištvo iz sobe; znositi posodo z mize; kamenje so znosili na kup; pet ton premoga je znosil v klet; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije; veliko denarja je znosil v banko vložil // z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj ● ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela znóšen -a -o: vse je znošeno; prim. iznositi ♪
  21.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  22.      zobáč  -a m (á) ekspr. 1. človek z velikimi zobmi: ne poznam tega zobača 2. kdor kaj zoblje: pregnati zobače grozdja / škorci zobači ◊ zool. zobači morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih; zobati kiti ♪
  23.      zobníkov  -a -o prid. (í) nanašajoč se na zobník: zobnikova velikost / zobnikov strup; zobnikovo olje ♪
  24.      zópet  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: zopet so tukaj; po dolgem času je zopet obiskal domači kraj; kdaj se boste zopet oglasili; zopet nas je prehitel / začeti zopet vse od začetka // ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: zopet hodi po travi; le kdo zopet trka / že zopet davki 2. ekspr., v zvezi zopet in zopet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: to vprašanje se zopet in zopet pojavlja; zopet in zopet bi jih poslušala; zopet in zopet so se tožili / svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: brala je in zopet brala / opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več // izraža veliko količino, visoko stopnjo: že leto in zopet leto je minilo; ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli tvegati; radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso bili / pridelek ni velik, pa zopet ne majhen / v vezniški rabi nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati; tako hudo pa zopet ni; tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo / ne boste nagajali, ne in zopet ne ♪
  25.      zóprn  -a -o prid., zóprnejši (ọ̑) 1. ki vzbuja močen občutek neugodja: v hiši je bil zoprn hlad; zoprn veter; zoprna svetloba; zoprno vreme / v ustih je imel zoprn okus; v nos mu je udaril zoprn vonj / ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek // ki vzbuja odpor: zoprn glas; človek zoprnega videza / materini očitki so mu bili zoprni / ima nekaj zoprnih navad; že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna; zoprno vedenje / ekspr. bolj in bolj mi je zoprn / evfem. matematika ji je bila zoprna ni je imela rada 2. ki prinaša veliko neprijetnosti, težav: zoprn dan; zoprna zadeva; zoprno delo // ki povzroča zadrego, negotovost: zoprn dogodek; prišlo je do zoprnega nesporazuma; nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju; namenoma je preslišal zoprno vprašanje 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti: zoprn človek; znebiti se je hotel zoprnega sopotnika / bil je zoprn za družbo nedružaben, nezabaven / ima nekaj zoprnih lastnosti zóprno prislov od zoprn: zoprno govoriti; zoprno se vesti // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža močno neugodje, nezadovoljstvo: zoprno mu je bilo lupiti krompir; zoprno mi je bilo, ko smo se srečali ♪

   7.704 7.729 7.754 7.779 7.804 7.829 7.854 7.879 7.904 7.929  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA