Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Vel (7.404-7.428)


  1.      vzórčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda; vzorčna skupina ♦ ekon. vzorčni velesejem velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga; tekst. vzorčni risar; vzorčna proizvodnja proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje; tisk. vzorčna pola natisnjena pola za ogled vzórčno prisl.: vzorčno izbrati osebe; vzorčno zanimiva tkanina ♪
  2.      vzóren  -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe ♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno ♪
  3.      vzplamenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza ♪
  4.      vzplamenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči ♪
  5.      vzplamtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza ♪
  6.      vzplamtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni ♪
  7.      vzplapoláti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo ♪
  8.      vzplapolávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava // večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj ♪
  9.      vzpláti  vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
  10.      vzpodbúda  -e ž (ȗ) spodbuda: za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del ♪
  11.      vzpòn  vzpôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od vzpeti se: alpinisti so ponovili vzpon; plezalni vzpon; vzpon na goro; vzpon in sestop / vzpon ceste je velik / gospodarski, politični vzpon koga; umetniški vzpon gledališča; vzpon kvalitete, proizvodnje / publ.: ta dejavnost je v stalnem vzponu; umreti v vzponu moči 2. svet, ki je čedalje višji v določeni smeri: dolg, strm vzpon / cesta, proga ima več vzponov in spustov 3. razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izračunati vzpon; vzpon in padec 4. kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno stopnjo: izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva; ta podoba je zadnji mojstrov vzpon ◊ alp. letni, zimski vzpon; prvenstveni vzpon po smeri, ki je ni še nihče preplezal; geom. vzpon tangens naklonskega kota premice ali ravnine; žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka ♪
  12.      vzporédnica  -e ž (ẹ̑) 1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini: narisati, potegniti vzporednico; vzporednica in pravokotnica 2. vzporedna pot, cesta: asfaltirati vzporednico; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti 3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka: odpreti novo vzporednico; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli oddelki 4. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: odkriti več vzporednic med slikama; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade ♦ lingv. domače besede in njihove tuje vzporednice 5. publ. primerjanje, enačenje: te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim ♪
  13.      vzpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt ♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje ♪
  14.      vzpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast // knjiž. uresničevati, uveljavljati: ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi 2. knjiž. postavljati, sestavljati: vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča 3. knjiž. obnavljati, znova ustvarjati: vzpostavljati prvotno stanje; vzpostavljati pretrgane zveze ♪
  15.      vzráščati  -am nedov. (á) star. rasti: drevesce vzrašča v veliko drevo / vzraščal je v mestnem okolju odraščal / v dušah vzrašča pogum ♪
  16.      vzredíti  -ím dov., tudi vzrédi; vzrédil (ȋ í) 1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča // z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka 2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice vzrejèn -êna -o: doma vzrejena žival ♪
  17.      vzrokováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu ♪
  18.      vztrájnost  -i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega: občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ◊ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka ♪
  19.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
  20.      vzvihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka: zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr. za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr. burja je vzvihrala morsko gladino močno vzvalovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj // hitro, silovito se premakniti: veter vzvihra čez polja, skozi gozdove 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo 4. preh., ekspr. silovito razgibati, vznemiriti: vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva 5. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: ob omembi tega imena je vzvihral; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala vzvihrán -a -o: vzvihrane krošnje dreves; vzvihrana ljubezen ♪
  21.      vzvihrávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega premikanja zraka: zastave vzvihravajo / ekspr. ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo 2. ekspr. v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih ♪
  22.      vzvòj  vzvôja m (ȍ ó) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os: deformacija zaradi vzvoja; zasuk pri vzvoju / obremenitev na vzvoj vzvojna obremenitev 2. knjiž. zavoj: vzvoji polževe hišice / ladja se je dvignila na vzvoju vala grebenu ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo ♪
  23.      vzvráten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki je nasproten prvotnemu gibanju: vzvratni tek magnetofonskega traku; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje parkiranje z vzvratno vožnjo ♦ avt. vzvratna prestava prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo; vzvratno ogledalo ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom 2. knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: vzvratni učinek, vpliv; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo 3. knjiž. ki velja, učinkuje za nazaj: vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona vzvrátno prisl.: vzvratno vplivati; vzvratno voziti; sam.: žarg., avt. dati v vzvratno v vzvratno prestavo ♪
  24.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  25.      vžígati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo vžígati se 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh ∙ ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja ♪

   7.279 7.304 7.329 7.354 7.379 7.404 7.429 7.454 7.479 7.504  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA