Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Vel (2.229-2.253)
- komís -a m (ȋ) nekdaj vojaški kruh kiselkastega okusa: jesti komis; oskrbeli so se s komisom in suhim mesom / kos komisa / ekspr. ves mesec je živel ob komisu in vodi ∙ star. to je bilo takrat, ko sem še komis glodal ko sem bil pri vojakih ♪
- komisár -ja m (á) 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce ♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona ♪
- komodór -ja m (ọ̑) 1. v stari Jugoslaviji čin, za stopnjo nižji od kontraadmirala, ali nosilec tega čina: komodor in kontraadmiral 2. zlasti v Angliji, med drugo svetovno vojno poveljnik konvoja ♪
- komólčar -ja [u̯č] m (ọ̑) slabš. kdor se brezobzirno bori, si prizadeva za hitro uveljavitev, uspeh: to so sami ciniki in komolčarji / postal je komolčar ♪
- komólec -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli; pri padcu si je poškodoval komolec; prijel ga je za komolec; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci ∙ ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati ♦ vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi // pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu 2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce ♪
- kompaníja -e ž (ȋ) 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija ∙ pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije ♪
- kompenzatóričen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. kompenzacijski: kompenzatorično uveljavljanje družbene manjvrednosti ♪
- kompetènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. kandidat, prosilec: za to mesto je veliko kompetentov / sprejeli bodo le najbolj kvalificirane kompetente ♪
- kompléks -a m (ẹ̑) 1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem; kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu // nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino 2. navadno s prilastkom predel, del: izsekali so velik gozdni kompleks; ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak // z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov 3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov //
skupek, celota: srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame 4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti ◊ med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta ♪
- kompléten -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki obsega vse sestavne dele kompleta: kompletna garnitura pohištva; kompletna zbirka znamk / gradnja kompletnih industrijskih objektov / naprodaj je kompletna mehanična delavnica prostor z vsemi pripadajočimi napravami, orodjem 2. pog. velik, popoln: to je kompleten nesmisel; on je kompleten tepec ♪
- kompletírati -am dov. in nedov. (ȋ) dodati manjkajoče, izpopolniti: s tem izvodom je kompletiral knjižno zbirko / z dokupom posameznih parcel bodo kompletirali velike zemljiške komplekse ♪
- komplicírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale; številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira ♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira komplicíran -a -o 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana
zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe ◊ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati ♪
- komplimènt -ênta m (ȅ é) nav. ekspr. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno, poklon: kompliment ji je prijal; takšnemu komplimentu ni mogla verjeti / vsi ji dajejo komplimente jo hvalijo; drug drugemu so delali komplimente / zanje je bil to velik kompliment priznanje // vljudnost, vljudnostna pohvala: to je rekel samo zaradi komplimenta / prosim za vaše mnenje, pa brez komplimentov ♪
- komponírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo, skladati: to opero je komponiral znani glasbenik / skladatelj veliko komponira / komponira odlično glasbo // redko ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: avtor je zgodbo dolgo komponiral 2. knjiž. sestavljati, zlagati: kipar te živalce često komponira v posamezne skupine / pisatelj je komponiral vse dialoge enako komponíran -a -o: prizor na sliki je dobro komponiran; za klavir komponirana skladba ♪
- kompóst -a m (ọ̑) gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti: pripraviti kompost; pognojiti travnike s kompostom; za hišo je bil velik kup komposta ♪
- kompostírati -am nedov. in dov. (ȋ) povzročati, delati, da se kaj spremeni v kompost: kompostirati plevel in listje / šota se kompostira dve leti ♪
- kompromís -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
- kompromitírati -am dov. in nedov. (ȋ) zmanjšati, odvzeti ugled, veljavo komu z razkritjem resničnih ali namišljenih dejstev: kompromitiral je svojega dobrega prijatelja; kompromitirati koga pred javnostjo / taki posamezniki kompromitirajo celo organizacijo / zadnja akcija ga je popolnoma kompromitirala; pren., ekspr. kompromitirali so ideje marksizma kompromitírati se izgubiti ugled zaradi nepoštenega, nečastnega dejanja: voditelji so se pri ljudstvu kompromitirali; pazil je, da se ne bi kompromitiral / revija se je med okupacijo kompromitirala kompromitíran -a -o: kompromitirani politiki; kompromitirana teorija o rasni superiornosti ♪
- koncentrácija -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon.
koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga ♪
- koncentrát -a m (ȃ) snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine in odvečnih sestavin: mesni, paradižnikov koncentrat; koncentrat iz zelenjave / povečana poraba jušnih koncentratov // metal. ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin, obogatena ruda: predelava surovin v koncentrate / cinkov, svinčev koncentrat ◊ agr. umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi ♪
- koncentríranost -i ž (ȋ) značilnost koncentriranega: koncentriranost delavstva v velikih industrijskih središčih; vedno večja koncentriranost proizvodnje v posameznih panogah / visoka stopnja miselne koncentriranosti ♪
- koncêrn -a m (é) v kapitalistični ekonomiki združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica: nastajali so veliki koncerni / združevanje podjetij v koncerne / bančni, časopisni, industrijski koncern ♪
- koncêrt -a m (ȇ) 1. prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu: zbor je imel v tujini veliko koncertov; izredno uspel koncert; koncert zabavne glasbe; koncert godbe na pihala / prirediti koncert / iti na koncert / matinejski, promenadni koncert; simfonični, vokalni koncert // ekspr. ropot, hrup: tega koncerta ne morem več poslušati / šalj. vsako noč ima pod oknom mačji koncert 2. muz. skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester: napisati klavirski, violinski koncert; koncert za fagot in godala ♪
- končáti -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim
pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi
je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
- končína -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
2.104 2.129 2.154 2.179 2.204 2.229 2.254 2.279 2.304 2.329