Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Vede (1.378-1.402)


  1.      uvòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. kar naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo: ker ni našel boljšega uvoda, je začel govoriti o vremenu / povedati nekaj besed za uvod / le počakajte, to dejanje je šele uvod; njen krik je bil uvod v splošen pretep // govorjenje, besedilo, ki naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo: po obširnem uvodu je končno izrekel prošnjo; ta študija je uvod k filmu, v film / narediti kratek uvod 2. del govora, besedila, v katerem se napove predmet, namen, določijo osnovni pojmi: uvod sem že napisal, prebral; uvod članka, pesmi 3. v zvezi z v kar uvaja v kako vedo, dejavnost: uvod v filozofijo, matematiko / izšla je knjiga Uvod v računalništvo ♪
  2.      uvóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na uvod: uvodni pogovori državnikov; uvoden in sklepen / uvodni govor, referat; uvodne teze; uvodna pojasnila / napisati knjigi uvodno besedo // ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu: uvodni odstavek, prizor; uvodni takti skladbe; uvodna pesem zbirke / uvodni članek uvodnik; delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest / knjiž. uvodna jed predjed ♦ jur. uvodni zakon zakon, s katerim se uvede kak drug zakon ♪
  3.      uvrstíti  -ím dov., uvŕstil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod 2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam // narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto 3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino 4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri // narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce 5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete uvrstíti se 1. priti v kako vrsto, skupino: vstala sta in se uvrstila med plesalce / v sprevodu se je uvrstil poleg mene // postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: plesalci so se uvrstili v četvorko; uvrstiti se v sprevod // priti v vrsti na kako mesto: za njima so se uvrstili gostje 2. priti v kak sestav, postati del kake celote: uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih 3. postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti se med razvite države; uvrstiti se med sodelavce časopisa 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto: naša popevka se je uvrstila na drugo mesto; uvrstiti se za tujimi tekmovalci / uvrstiti se med deset najboljših dobiti, doseči eno od prvih desetih mest // šport. z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj: uvrstil se je na peto mesto; uvrstiti se v finale / od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset uvrščèn -êna -o: biti uvrščen na drugo mesto; na spored uvrščene klasične drame; sam.: slabše uvrščeni niso navedeni ♪
  4.      uzakóniti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo // z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado 2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v kolektivu / uzakoniti pisavo ♦ jur. uzakoniti zakonski predlog uzakónjen -a -o: uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja ♦ jur. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni ♪
  5.      uzavéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti: uzavestiti kako idejo, izraz; uzavestiti komu drugačna načela // narediti, povzročiti, da se kdo česa zave: uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca 2. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: uzavestiti bralce, ljudi uzavéstiti se postati zaveden: narod se je uzavestil uzavéščen -a -o: to dogajanje v ljudeh še ni uzaveščeno ♪
  6.      uzavéščati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. delati, povzročati, da postane kaj sestavina zavesti: uzaveščati nove ideje; knjižni jezik je treba ljudem uzaveščati uzavéščati se postajati zaveden: narodnostno se uzaveščati ♪
  7.      úzda  -e ž (ū) priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo ● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladati ◊ navt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom ♪
  8.      užalostíti  -ím dov., užalóstil in užalostíl (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: nezgoda ga je užalostila; užalostiti koga z govorjenjem užalostíti se postati žalosten: ko je to izvedel, se je užalostil / ekspr. ob pogledu nanj so se njene oči užalostile užaloščèn -êna -o: užaloščen človek; oditi užaloščen; prisl.: užaloščeno kaj povedati ♪
  9.      v  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
  10.      vandál  -a m (ȃ) slabš. kdor brez pravega razloga, namena poškoduje, uniči kaj koristnega, lepega: neki vandal je poškodoval kip; vedejo se kot vandali ♪
  11.      váruški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na varuhe ali varuštvo: varuške dolžnosti / do nje je imel varuški odnos váruško prisl.: vedel se je varuško ♪
  12.      vátikanski  in vatikánski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na Vatikan: vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi; vatikanska knjižnica / vatikanska država ♦ rel. drugi vatikanski koncil koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi cerkve; prvi vatikanski koncil koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti; zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
  13.      vážen  -žna -o prid., vážnejši (á ā) 1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem področju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico 2. žarg. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela ∙ šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo 3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo vážno prislov od važen: važno govoriti, hoditi // v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega ♪
  14.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  15.      véda 1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah ♪
  16.      véda 2 -e ž (ẹ̑) nav. mn. vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma: brati vede; jezik ved ♪
  17.      védoma  prisl. (ẹ̄) star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno ♪
  18.      védomen  -mna -o prid. (ẹ̄) zastar. izkušen, pameten: vedomen čebelar, voditelj / vedomne oči védomno prisl.: ravnati vedomno ● zastar. vedomno izpustiti koga vede, zavestno ♪
  19.      vedožêljen  -jna -o prid. (é ē) željen vedeti čim več: vedoželjen raziskovalec, učenec; otrok je zelo vedoželjen / vedoželjne oči / redko ne bodi no tako vedoželjen radoveden vedožêljno prisl.: vedoželjno ogledovati neznanca ♪
  20.      vedríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. čakati v zavetju, da preneha deževati: zaradi neurja so morali vedriti; vedriti pod napuščem 2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen: ta glasba vedri in pomirja; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze ∙ ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on vedríti se nav. 3. os. postajati veder, brezoblačen: nebo se vedri; brezoseb. na zahodu se vedri ♪
  21.      vêdro  -a s, mn. tudi védra (é) 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti ∙ lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje ♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder ♪
  22.      veljáven  -vna -o prid., veljávnejši (á ā) 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo // ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven veljávno prisl.: veljavno odločati z večino glasov ♪
  23.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  24.      verjéten  -tna -o prid., verjétnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena // ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda 2. ki se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno 3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina verjétno prisl. 1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega ♪
  25.      verjéti  -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem ● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame ♪

   1.253 1.278 1.303 1.328 1.353 1.378 1.403 1.428 1.453 1.478  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA