Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Var (7.479-7.503)
- znáčnica -e ž (ȃ) 1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev 2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice ♪
- znák -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki /
opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti
rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna
črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
- znamenít -a -o prid., znamenítejši (ȋ) zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja; znameniti Slovenci // zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848; znamenito pismo / biti znamenit po lepoti znameníto 1. prislov od znamenit: znamenito odgovarjati 2. knjiž. izraža visoko stopnjo, mero: znamenito vplivati na dogodke; biti znamenito bistrega duha ♪
- známenje -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu
je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od
istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v
katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
- znàn in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo
osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem
času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
- znánje -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega
jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost,
vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
- znánka -e ž (ā) ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike: predstavil mu je svojo znanko; pogovarjati se z znankami in prijateljicami; znanka z vlaka / ekspr. te rastline so naše stare znanke že dolgo jih gojimo ♪
- znánost -i ž (á) 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne
znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo ♪
- znánstvenica -e ž (ȃ) ženska, ki se ukvarja z znanostjo: mlada znanstvenica; delo znanstvenice ♪
- znánstvenik -a m (ȃ) kdor se ukvarja z znanostjo: razviti se v znanstvenika; odkritje, teorija znanstvenika / atomski znanstvenik; znanstvenik sociolog ♪
- znánstvo -a s (ȃ) 1. poznanstvo: gojiti, obnoviti znanstvo s kom; sklepati, začenjati nova znanstva; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami ∙ star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje 2. zastar. znanost: podpirati znanstvo; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem ♪
- znášanje -a s (ȃ) glagolnik od znašati1: znašanje stvari skupaj / znašanje močnejšega nad šibkejšim ♪
- znášati 1 -am nedov. (ȃ) z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo; znašati kamenje na kup; ranjence so znašali pod šotore // z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj ● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati znášati se 1. ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo: sovražnik se je znašal nad prebivalstvom; grdo se je znašal nad njo 2. star. maščevati se: znaša se za krivico; prim. iznašati ♪
- znáti znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal
odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam
povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po
svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
- znóva prisl. (ọ̑) izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: stroj znova deluje; znova poudariti pomen varstva okolja; znova se pritožiti, prositi // izraža novo izhodišče, nov začetek dejanja brez povezave s prejšnjim: gospodarstvo je propadlo, treba bo začeti znova; domačija je bila porušena in vse je moral zgraditi znova // ekspr., navadno v zvezi znova in znova, vedno znova izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: naše misli o tem se znova in znova izkažejo kot preveč drzne; vedno znova se prepričuje, da še ni prepozno; zmeraj znova je poskušal ♪
- zób -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr.
sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo
iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
- zobár tudi zóbar -ja m (á; ọ̑) kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob: zobar mu je izpulil zob; čakati pri zobarju ♪
- zobčeník -a m (í) knjiž. zobník: tovarna zobčenikov ♪
- zóbčevje -a s (ọ́) vsi zobci kake priprave, naprave: zobčevje mehanizma se je pokvarilo ♪
- zóben -bna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / pog. zobna pasta krema za zobe; zobna ščetka / zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika ◊ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke ♪
- zobozdrávstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zobozdravstvo: zobozdravstveno varstvo otrok / pomanjkanje zobozdravstvenih delavcev / zobozdravstvena ambulanta ♪
- zobozdrávstvo -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni zob in ust: razvoj zobozdravstva / študirati zobozdravstvo stomatologijo / otroško, šolsko zobozdravstvo; preventivno zobozdravstvo ♪
- zràk zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to
zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen
lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo
količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
- zráven [vǝn] prisl. (ȃ) 1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina; iz prostora zraven se je slišalo kričanje // izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj / ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo / kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance // izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven 2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko
so jih obsodili; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen; pustite me, jaz nimam nič zraven 3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven; ne poznam poti in še bolan sem zraven; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati / v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa ● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno dužbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence
ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj ♪
- zrcáliti -im nedov. (á ȃ) 1. zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji površini: jezero zrcali smreke, zvezde; ogledalo zrcali del predsobe; šipa zrcali nebo 2. ekspr. kazati, izražati: njen pogled zrcali strah / razstava zrcali ustvarjalnost otrok; številke zrcalijo splošno stanje zrcáliti se 1. zaradi odbijanja svetlobe v čem biti viden, kazati se: mesec se zrcali na gladini jezera; v reki se zrcalijo drevesa; v velikem ogledalu se je zrcalila njena podoba 2. ekspr. biti viden, kazati se: na obrazu se ji je zrcalila osuplost, žalost; v očeh se je zrcalil strah / v ljudskih pesmih se zrcali narodov značaj; v stališčih se zrcalijo velike politične razlike zrcáljen -a -o: resnični svet, zrcaljen v naših predstavah ♪
7.354 7.379 7.404 7.429 7.454 7.479 7.504 7.529 7.554 7.579