Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (7.401-7.425)


  1.      združíti  in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi // narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom // narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop // narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora // narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim ● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno ◊ ekon. združiti obratna sredstva združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se 1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo // priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem 2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili 3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu sovražniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja 4. imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti ● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila ◊ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo združívši star.: združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo zdrúžen -a -o 1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi ∙ Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij ♦ ekon. združeno delo oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju 2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi ♪
  2.      zèl  zlà zlò [zǝu̯] prid., zléjši (ǝ̏ ȁ ȍ) knjiž. 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje // ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda // redko hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima ● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali ♪
  3.      zelèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
  4.      zelenjádarstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo zelenjave: razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo ♪
  5.      zelíščarstvo  -a s (ȋ) nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin: ukvarjati se z zeliščarstvom ♪
  6.      zéljarstvo  -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem zelja: upad zeljarstva ♪
  7.      zêmeljski  tudi zémeljski -a -o [mǝl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje ● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je ◊ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko ♪
  8.      zêmeljskost  tudi zémeljskost -i [mǝl] ž (ē; ẹ̑) lastnost, značilnost zemeljskega: zavedati se svoje zemeljskosti / preskok iz sanj v zemeljskost zemeljsko stvarnost ♪
  9.      zêmlja  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj ◊ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  10.      zezljáti  -ám [tudi zǝz] nedov. (á ȃ) redko nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja zezljáje: zezljaje govoriti zezljajóč -a -e: zezljajoč fant ♪
  11.      zganíti  in zgániti -em dov. (ȋ á) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati zganíti se in zgániti se 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil ∙ ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič ♪
  12.      zgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost ∙ ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost ♪
  13.      zgaráti  -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ) povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči zgaráti se tudi izgaráti se z garanjem se izčrpati, oslabiti: preveč delaš, se boš prehitro zgaral; zgarala se je za otroke; v tovarni se je zgaral; ekspr. zgarati se do smrti zgarán tudi izgarán -a -o: zgaran človek; ves zgaran se vrača z dela; suha in zgarana ženska; imeti zgarane roke; zgarana žival ♪
  14.      zgátiti  -im dov., zgáčen in zgáten (á ȃ) redko stlačiti: zgatiti stvari v vrečo ♪
  15.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  16.      zgodíti se  -ím se dov., zgódil se (ȋ í) nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim; zgodila se je nesreča; zgodilo se ni nič posebnega; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega; krivica se mu je zgodila; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila; prvič se je zgodilo, da ni prišel dozdaj je zmeraj prišel // izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov; zgodi se, da zamudi vlak ● šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde; kar še ni, se lahko še zgodi ♪
  17.      zgodovína  -e ž (í) 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda 2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine // veda o tem: viri za zgodovino / gospodarska, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / žarg. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine ● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano ♪
  18.      zgodovínarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zgodovinarje: to področje raziskuje večja zgodovinarska skupina / zgodovinarsko pisanje, razpravljanje zgodovínarsko prisl.: on je zgodovinarsko stvaren ♪
  19.      zgodovínarstvo  -a s (ȋ) 1. dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine: položaj našega zgodovinarstva in muzejstva / literarno zgodovinarstvo 2. poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: zgodovinarstvo v književnih delih ♪
  20.      zgodovinopísje  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje // veda o tem ♪
  21.      zgodovínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki 2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena ◊ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; lingv. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost zgodovínsko prisl.: zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument ♪
  22.      zgôraj  prisl. (ó) 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje, ant. spodaj: zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju; zgoraj v stavbi je dvorana; našli so jo zgoraj tik pod vrhom; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu; pisar. zgoraj navedene priče // izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke 3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo // v razredni družbi izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj; želel je biti čim uspešnejši, čimbolj zgoraj 4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj; od zgoraj je bilo slišati glasbo; od zgoraj navzdol b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj; pihalo je od strani in od zgoraj; plezalca v steni so varovali od zgoraj; temenici zapirata lobanjo od zgoraj c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj ♪
  23.      zgoščeválka  -e ž (ȃ) knjiž. tlačilka, črpalka: v akvarij dovaja zrak majhna zgoščevalka / zračna zgoščevalka ♪
  24.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  25.      zgradíti  -ím dov., zgrádil (ȋ í) 1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / redko zgraditi zid sezidati / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva 2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek 3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni ◊ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil zgrajèn -êna -o 1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko 2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj ∙ publ. njegov sošolec je bil zgrajen član komunistične partije; prim. izgraditi ♪

   7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA