Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (7.004-7.028)


  1.      vzglávnik  -a m (ȃ) 1. blazina (za pod glavo): zrahljati vzglavnik; pernat, visok vzglavnik; prevleka za vzglavnik 2. nar. večje poleno, panj: vzglavnik je gorel dva dni; skladovnica vzglavnikov 3. avt. naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika: varnostni pasovi in vzglavniki ♪
  2.      vzglèd  vzgléda m (ȅ ẹ́) 1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za vzgled, redko v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled 2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva 3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom 4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost ♪
  3.      vzgója  -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
  4.      vzgójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ◊ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov vzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje ♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju ♪
  5.      vzgojeslóvec  -vca m (ọ̑) knjiž. kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem; pedagog: delo vzgojeslovcev ♪
  6.      vzgojítelj  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic ♪
  7.      vzgojíteljica  -e ž (ȋ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo: nekaj let je bila vzgojiteljica v internatu; delo vzgojiteljic v otroških vrtcih; učiteljica in vzgojiteljica / mati je otrokom prva vzgojiteljica ♪
  8.      vzgojíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vzgojitelje: vzgojiteljski poklic; vzgojiteljska praksa / vzgojiteljska šola šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah / ima velik vzgojiteljski dar ♪
  9.      vzgojíti  -ím dov., vzgójil (ȋ í) 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu ♪
  10.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  11.      vzklíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda vzklikajóč -a -e: odhajati, vzklikajoč od veselja; vzklikajoča množica ♪
  12.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  13.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  14.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  15.      vznemírjenje  -a s (ȋ) stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi ♪
  16.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
  17.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
  18.      vzníkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino 2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše 3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo // nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer // nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest vznikajóč -a -e: iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja ♪
  19.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  20.      vzórčar  -ja m (ọ̄) risar vzorcev: vzorčarji za nakit, posodo / knjiž. zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar desenater ♪
  21.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
  22.      vzóren  -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe ♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno ♪
  23.      vzpodbudíti  -ím dov., vzpodbúdil (ȋ í) spodbuditi: vzpodbuditi oklevajočega tovariša / vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom / vzpodbuditi rast las vzpodbujèn -êna -o: biti vzpodbujen k delu ♪
  24.      vzpodbújanje  -a s (ú) spodbujanje: ob vzpodbujanju je delo hitreje končal; vzpodbujanje k varčevanju / vzpodbujanje zanimanja ♪
  25.      vzporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) enak, podoben čemu a) glede na lego: vzporedna trama; biti čemu, med seboj, s čim vzporeden; vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje b) glede na lastnosti, značilnosti: vzporedne ideje; vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih c) glede na čas dogajanja: vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov istočasna; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo // publ. stranski, postranski: osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas ◊ alp. vzporedno plezanje istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji; elektr. vzporedna vezava vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost; fin. vzporedni valuti različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu; geogr. vzporedni dom dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem; geom. vzporedni črti, ploskvi črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka; vzporedna projekcija projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni; lingv. vzporedne razlage razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti; muz. vzporedne kvinte premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto; ptt vzporedna vezava telefonskih priključkov vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko; šol. vzporedni oddelek paralelka, vzporednica; teh. vzporedni primež primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno vzporédno prisl.: vzporedno se premikati; vzporedno vezan ♦ bot. vzporedno žilnat list list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami ♪

   6.879 6.904 6.929 6.954 6.979 7.004 7.029 7.054 7.079 7.104  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA