Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (6.654-6.678)


  1.      ustanóva  -e ž (ọ̑) 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova ∙ zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije 4. zastar. ustanovitev: ustanova države ◊ jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj ♪
  2.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  3.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  4.      ustávljanje  -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih ♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi ♪
  5.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  6.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  7.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  8.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  9.      ustréznost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost ustreznega: problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije ♪
  10.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  11.      úta  -e ž (ú) 1. manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: uto obrašča bršljan; igrati se, sedeti v uti / vrtna uta // majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica: drvarji so si postavili uto v gozdu; uta na splavu / oglarska uta; pasja uta 2. nar. lopa, kolnica: lojtrski voz je stal sredi ute ♪
  12.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  13.      utelésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
  14.      utépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) star. tolči, zbijati: utepati zemljo / utepati testo stepati ∙ star. posluške (si) utepati prisluškovati utépati se ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že utepa s tem delom ♪
  15.      utéž  -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑) 1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež 2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži 3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži ● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež ◊ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote ♪
  16.      utíriti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke 2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje 3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje // narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor ● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile utírjen -a -o: utirjena vesoljska ladja; utirjena pot ♪
  17.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  18.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  19.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
  20.      utrakvízem  -zma m (ȋ) 1. zmerna smer husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama: pripadnik utrakvizma 2. v stari Avstriji smer, ki zagovarja raznarodovalno dvojezičnost, zlasti v šolstvu: utrakvizem na Koroškem; zagovorniki in nasprotniki utrakvizma / utrakvizem v šolstvu ♪
  21.      utrgávati  -am nedov. (ȃ) zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: utrgavati delavcem pri plači utrgávati si pritrgovati si: na starost si je utrgaval pri vseh stvareh ∙ ekspr. utrgavati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  22.      utrgováti  -újem nedov. (á ȗ) zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: utrgovati sodno določene zneske; utrgovati pri plači utrgováti si pritrgovati si: utrgoval si je v vseh stvareh ∙ ekspr. vse življenje si je utrgovala od ust prihranjevala kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  23.      utrudíti  in utrúditi -im dov. (ȋ ú ū) 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi // povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov utrudíti se in utrúditi se 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi ● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal ◊ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost utrújen -a -o 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled ♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim ♪
  24.      uvél  in uvèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota ● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti ♪
  25.      uveljáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti uveljáviti se 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena / ta literarna smer se ni uveljavila uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno ♪

   6.529 6.554 6.579 6.604 6.629 6.654 6.679 6.704 6.729 6.754  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA