Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (476-500)


  1.      stvárnik  -a m (ȃ) 1. v različnih religijah bog, božansko bitje glede na stvarjenje: moliti k stvarniku; stvarnik vesolja ♦ rel. Stvarnik Bog 2. knjiž. ustvarjalec: umetniški stvarniki / Prešeren, stvarnik slovenskega pesniškega jezika ♪
  2.      stvárniški  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na stvarnika: stvarniško dejanje boga / njegova odločitev je bila resnično stvarniška 2. zastar. ustvarjalen: stvarniški človek / stvarniški tok misli ♪
  3.      stvárništvo  -a s (ȃ) knjiž. ustvarjanje, ustvarjalnost: obravnavati pomen umetniškega stvarništva ♪
  4.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  5.      stvárnosten  -tna -o (á) pridevnik od stvarnost: stvarnostna struktura ♪
  6.      stvárskost  -i ž (ȃ) filoz. kar opredeljuje stvar po njenem bistvu: spoznati stvarskost stvari ♪
  7.      stvárstvo  -a s (ȃ) 1. v različnih religijah celota vsega snovnega glede na stvarjenje: stvarstvo ni večno; vznes. človek, krona stvarstva; stvarnik in stvarstvo / božje stvarstvo 2. knjiž. svet: strmečim očem so se odkrivala nova stvarstva / nenavadna resnoba je vladala v stvarstvu; prevzela jo je lepota stvarstva / v stvarstvu tega pisatelja delujeta dve sili: ljubezen in nagon ● knjiž. z antologijo smo dobili popoln pregled pesnikovega stvarstva njegovega ustvarjanja, njegovih del ♪
  8.      svarílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor svari: poslušati svarilce; dobrohoten, strog svarilec ♪
  9.      svarílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se svari: ta zgled je bil svarilen / svarilni klic, napis; njegovih svarilnih besed ni upošteval; dobiti svarilno pismo ∙ knjiž. svarilna barva živali varovalna barva ♪
  10.      svarílo  -a s (í) kar koga opozarja, opozori na to, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: upoštevati svarilo; dobrohotno, grozeče svarilo / to je v svarilo bodočim rodovom; kaznovali so ga za svarilo drugim ♪
  11.      svarítelj  -a m (ȋ) svarilec: dobrohoten svaritelj ga je dolgo opozarjal ♪
  12.      svarítev  -tve ž (ȋ) 1. svarjenje: svaritev otroka pred nevarnostmi 2. star. svarilo: spomnil se je materine svaritve ♪
  13.      svaríti  -ím nedov. (ȋ í) opozarjati koga, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: mati ga je svarila, naj ne hodi tja; svarim te, varuj se ga; svariti pred nevarnostjo; prijateljsko, resno svariti / svariti z očmi svarèč -éča -e: svareč glas, pogled; prisl.: svareče dvigniti prst; svareče kaj reči ♪
  14.      svarjênje  -a s (é) glagolnik od svariti: ni hotel poslušati svarjenja in opominjanja; očetovsko svarjenje ♪
  15.      šálvare  -var ž mn. (ȃ) v muslimanskem okolju zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov; dimije: nosila je šalvare ♪
  16.      šivár  -ja m (á) star. krojač: šivar mu je delal obleko ♪
  17.      šiváriti  -im nedov. (á ȃ) star. šivati: vse zimske večere je šivaril / hči šivari v mestu ♪
  18.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  19.      tovariševánje  -a s (ȃ) glagolnik od tovariševati: tovariševanje s slikarjem mu je veliko pomenilo ♪
  20.      tovariševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v tovariških, prijateljskih odnosih: po končani šoli sta nehala tovariševati; več let sta tovariševala / veliko je tovariševal s sošolcem se tovariško družil 2. biti s kom, da ni sam: tovariševal mu je med čakanjem; ekspr. bolniku je tovariševala knjiga ∙ ekspr. lakoti je tovariševala bolezen spremljala jo je ♪
  21.      tovarišíca  -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele 3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples 4. naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica 5. žarg., šol. učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino ◊ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica ♪
  22.      tovarišíja  -e ž (ȋ) skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem: ob delu so postali prijetna tovarišija; nerad se je ločil od tovarišije v tovarni; gimnazijska tovarišija je razpadla // skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: prihajal je sam z manjšo tovarišijo / otrokova šolska tovarišija šolski tovariši // prisotnost koga zlasti zaradi zabave: izogibal se je njegove tovarišije ♪
  23.      tovarišíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tovarišijo: tovarišijske zgodbice / tovarišijska skupina ♪
  24.      továriški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tovariše: tovariški sestanek; tovariška družba; tovariško srečanje / med borci je vladal tovariški duh, odnos; tovariška solidarnost / kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi // ki rad pomaga tovarišem: tovariški sošolec; biti tovariški do sodelavk továriško prisl.: tovariško podpreti koga; tovariško, redko po tovariško se pogovoriti s kom ♪
  25.      továrištvo  -a s (ȃ) 1. zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim: gojiti tovarištvo; vzgajati otroke v tovarištvu; tovarištvo in prijateljstvo / pohvalili so ga zaradi tovarištva 2. tovariško, prijateljsko razmerje: tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti; preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA