Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (2.251-2.275)


  1.      klepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam // govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta 2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo // redko, v zvezi z zobje šklepetati: zobje so mu klepetali od mraza klepetáje: živahno klepetaje sta krenili proti domu ♪
  2.      klerikalízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja: boriti se proti klerikalizmu / politični klerikalizem // nazadnjaštvo, konservativizem: za to skupino je značilen klerikalizem ♪
  3.      klesánje  -a s (ȃ) glagolnik od klesati: ukvarja se s klesanjem / klesanje kamna / klesanje kipov / gre za klesanje njihovih značajev ♪
  4.      klesár  -ja m (á) kdor se ukvarja s klesanjem: kamnoseki in klesarji / o kiparjih, klesarjih in rezbarjih teh spomenikov je malo znanega / spada med klesarje slovenske besede ♪
  5.      klesáti  kléšem nedov., klêši klešíte; klêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelovati kamen: klesal je ves dan; spretno klesati / klesati in lomiti kamen, marmor // s klesanjem delati, oblikovati: klesati stopnico / v kamen je klesal podobe 2. ekspr. dajati čemu bolj izdelano podobo: tako se ustvarja in kleše jezik / klesati svoj značaj ♪
  6.      kletár  -ja m (á) strokovnjak za kletarstvo: pivovarji in kletarji / po poklicu je kletar // zastar. natakar: pokliči kletarja ♪
  7.      kletáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. ukvarjati se s predelovanjem, hranjenjem vina: kletari že več let / kletariti vino ♪
  8.      kletárstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem, hranjenjem vina: pomen kletarstva / dognanja kletarstva ♪
  9.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
  10.      kléti  kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet ♪
  11.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  12.      kliènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi ♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij // nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti ♪
  13.      klíma  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
  14.      klimát  -a m (ȃ) knjiž. klima, podnebje: za ta klimat so značilne mile zime / razvoj civilizacije v toplih klimatih // redko duhovno ozračje, vzdušje: s tem ustvarja svojstven klimat smrti ♪
  15.      klimatizácija  -e ž (á) 1. uravnavanje temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem prostoru: klimatizacija prostorov; podjetje se ukvarja s klimatizacijo tovarn / klimatizacija zraka / naprava za klimatizacijo in ventilacijo 2. teh. klimatska naprava: napeljati klimatizacijo ♪
  16.      klínček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček // temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje / zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov ♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov ♪
  17.      klínovje  -a s (ȋ) nav. ekspr. več klinov, klini: okno je zavarovano z železnim klinovjem; klinovje kletke / brez klinovja smo srečno dospeli na vrh ♪
  18.      kljúb  predl. (ȗ) z dajalnikom za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: iti na sprehod kljub dežju; zborovati kljub prepovedi; uspeti kljub vsem težavam // v prislovni rabi, navadno v zvezi kljub temu izraža nasprotje s prej povedanim: reven je. Kljub temu je radodaren; ranjen je bil, pa je kljub temu prišel do tovarišev / kljub vsemu ga ima še rada kljúb tému da vez., v dopustnih odvisnih stavkih čeprav: večerja nama ni teknila, kljub temu da je bila okusna / piše se tudi z vejico hoče naprej kljub temu, da ne zna poti ♪
  19.      kljubováti  -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati ♪
  20.      ključávničar  -ja m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem manjših kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic: mehaniki in ključavničarji / je kvalificiran ključavničar / orodni ključavničar ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja za obdelavo kovin; strojni ključavničar ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin ♪
  21.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪
  22.      kljún  -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ◊ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  23.      klôbčič  -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih ♪
  24.      klobúk  -a m (ú) 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik / prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo ● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu ◊ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza ♪
  25.      klóp  -í ž, daj., mest. ed. klópi (ọ̑) podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje (več oseb): pred hišo je stala klop; leči na klop; sekiro je vrgel pod klop; sedeti na klopi; kamnita, lesena klop; klop ob steni, pri peči / posedli so po klopeh / kotna klop iz dveh krakov; vrtna klop; klop za obtožence // priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize: sedi v prvi, zadnji klopi / knjige so spravili pod klop na polico klopi / oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci // taka priprava s klečalnikom: ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene / sedi v stranski klopi ● pog. kar hitro ga je položil na klop premagal; ekspr. nismo kar za pod klop nismo še tako slabi, brez moči; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja; pog. drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati ◊ šport. kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška; (telovadna) klop nizka klop za telesne vaje, zlasti v sedenju, ležanju ♪

   2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA