Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Var (1.876-1.900)


  1.      izbrúhati  -am dov. (ū ȗ) 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave ∙ ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah ♪
  2.      izbrúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda ♪
  3.      izcigániti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi, vsiljivimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: vedel sem, da bo izciganil denar za vstopnico ♪
  4.      izcúzati  -am tudi scúzati -am dov. (ȗ) pog. izsesati: izcuzal je ves sok iz pomaranče // z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: izcuzati denar za pijačo izcúzan tudi scúzan -a -o: izcuzan sok ∙ pog. to je iz prsta izcuzano to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  5.      izčŕpati  -am dov. (r̄) 1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino: že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte; izčrpati sto litrov vode // s črpalko izsesati popolnoma, v celoti: izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona 2. popolnoma, v celoti porabiti: izčrpati zaloge hrane / publ. izčrpati vse možnosti // upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpati gradivo, problematiko / ekspr. učenec je izčrpal vse svoje znanje povedal je vse, kar je vedel o stvari 3. vzeti moč, oslabiti: bolezen ga je izčrpala; izčrpati vojsko z dolgim pohodom; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala izčŕpan -a -o: izčrpan človek; vrelci so že močno izčrpani; izčrpano gradivo; telesno izčrpan; izčrpan od napora / dnevni red je izčrpan vse točke dnevnega reda so se obravnavale ♪
  6.      izdajátelj  -a m (ȃ) 1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig: narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov 2. fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice: izdajatelj menice ♪
  7.      izdajáteljica  -e ž (ȃ) ustanova, ki se ukvarja z izdajanjem knjig: izdajateljica revije ♪
  8.      izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo ∙ ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini ♪
  9.      izdáti 2 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) star. zaleči: njegova beseda bi brez dvoma kaj izdala; ta hrana veliko izda ∙ star. nič ni izdalo, če se je še tako izgovarjal pomagalo ♪
  10.      izdélek  -lka m (ẹ̑) kar je izdelano, narejeno a) z ročnim, strojnim delom: dati izdelku dokončno obliko; estetsko oblikovan izdelek; kakovost izdelkov / finalni, končni izdelek za neposredno uporabo; industrijski, ročni, serijski, tovarniški izdelek; kovaški, pekarski izdelek; kovinski, lesni, mesni, mlečni, tobačni izdelki; rezbarski izdelek; izdelki za široko potrošnjo b) z umskim delom: učitelj je ocenil pismene izdelke učencev; literarni izdelki; razstava risarskih izdelkov risb ♪
  11.      izenačeváti  -újem tudi zenačeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačevati delovne razmere; zunanji in notranji pritisk se izenačujeta / izenačevati vse proizvajalce // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo; enačiti: izenačevati živali s človekom 2. šah., šport. dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: naše moštvo je pogosto izenačevalo / izenačevati razliko v golih izenačujóč tudi zenačujóč -a -e: izenačujoči vplivi okolice; izenačujoča prizadevanja ♪
  12.      izginítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izginiti: fantovo izginitev so si ljudje različno razlagali; nenadna, skrivnostna izginitev / izginitev vzrokov za spor / izginitev zavarovanih stvari ♪
  13.      izglédati  -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti) / fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si // brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni ♪
  14.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪
  15.      izgovorjáva  -e ž (ȃ) izgovarjava: nerazločna izgovorjava ♪
  16.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  17.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  18.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  19.      izhájanje  -a s (ȃ) glagolnik od izhajati: izhajanje časopisa; rok za izhajanje / izhajanje iz dejstva, stvarnosti ♪
  20.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  21.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  22.      izhódnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred; geslo: slovar obsega nad štirideset tisoč izhodnic ♪
  23.      izíti  -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide 4. zastar. vziti: luna, sonce izide ● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša izíti se 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih ♪
  24.      izjásniti se  -im se dov. (ā ȃ) publ. izreči se, izjaviti: izjasniti se proti centralizaciji; izjasniti se za popolno neodvisnost / o stvari se še ni izjasnil; ni se še izjasnil, kaj misli rekel, povedal ♪
  25.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA