Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Val (251-275)
- izsiljeválski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na izsiljevalce ali izsiljevanje: izsiljevalske grožnje / izsiljevalska skupina ♪
- izsledoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. raziskovalec: potopisi izsledovalcev ♪
- izsledoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izsledovanje: izsledovalni dar / izsledovalno delo geologov ♪
- izstreljeválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se izstreljuje: izstreljevalna naprava ♪
- iz uševálen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se izsušuje: izsuševalna naprava / izsuševalna dela ♪
- izšteválnica -e ž (ȃ) etn., pri otroški igri ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri: naučiti se novo izštevalnico ♪
- iztegoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za iztegovanje: za zdravje so pomembne zlasti iztegovalne vaje ♦ usnj. iztegovalni stroj stroj za raztegovanje, nategovanje ovlaženih kož ♪
- iztegoválka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki izteguje del okončine: palčna iztegovalka; iztegovalka stegna, zapestja; iztegovalke in upogibalke ♪
- izterjeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj izterjuje: ni prijetno biti izterjevalec / davčni izterjevalec ♪
- izterjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izterjevanje: izterjevalni postopek / izterjevalni stroški / izterjevalni organ ♪
- iztrebljeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) ekspr. kdor iztreblja, uničuje: nacisti so bili iztrebljevalci Židov ♪
- iztrebljeválen -lna -o prid. (ȃ) ekspr. ki iztreblja, uničuje: iztrebljevalno orožje / iztrebljevalna vojna ♪
- izvalítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izvaliti: izvalitev piščancev / za izvalitev jajc je potrebna toplota ♪
- izvalíti -ím tudi zvalíti -ím dov., izválil tudi zválil (ȋ í) s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči: koklja je izvalila deset piščancev izvalíti se tudi zvalíti se začeti živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca: račke so se že izvalile / iz jajčeca se izvali ličinka izleže ● nar. tele se je izvalilo rodilo, skotilo; ekspr. to se je izvalilo v tvoji glavi to si si ti izmislil izvaljèn tudi zvaljèn -êna -o: izvaljeni mladiči; umetno izvaljeni piščanci; prim. zvaliti ♪
- izváljati -am dov. (á) metal. z valjanjem narediti, izoblikovati: izvaljati jeklo ♪
- izvaževálen -lna -o prid. (ȃ) mont. izvažalen: izvaževalna naprava ♪
- izvrševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke ♪
- izvrševálen -lna -o prid. (ȃ) redko izvršen, izvršilen: izvrševalni odbor; izvrševalni organi / izvrševalna oblast ♪
- izvrševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izvrševalec: vestna izvrševalka nalog ♪
- izziválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci ∙ ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati ♪
- izziválen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji 2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko izziválno prisl.: izzivalno govoriti, pogledati, se smejati; dekle se vede zelo izzivalno; nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano; sam.: na njej je nekaj izzivalnega ♪
- izziválka -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od izzivalec: dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko / domišljava izzivalka ♪
- izziválnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izzivalnega človeka: fantova izzivalnost ga skrbi; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr. izzivalnost njene obleke ♪
- izzračeválen -lna -o prid. (ȃ) teh. namenjen za izzračevanje: izzračevalni filter; izzračevalna cev ♪
- jamčeválec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) kdor jamči: odtegnitev jamčevalca obveznostim / star. jamčevalec pravic porok ♪
126 151 176 201 226 251 276 301 326 351