Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VSO (851-875)


  1.      tipálnica  -e ž (ȃ) nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: polž je iztegnil tipalnice; dolge, nitaste, pahljačaste tipalnice; pren., ekspr. tajna obveščevalna služba je imela povsod svoje tipalnice ♦ zool. v čutni organ spremenjena sprednja končina pri členonožcih ♪
  2.      tirálica  -e ž (ȃ) jur. navadno javno razglašena zahteva pristojnega organa, naj organi odkrivanja in pregona primejo storilca kaznivega dejanja ali pobeglega obsojenca: izdati, preklicati tiralico; za njim so razpisali tiralico / centralna tiralica za vso državo; lokalna, mednarodna tiralica ♪
  3.      togôta  -e ž (ó) 1. velika stopnja jeze, razdraženosti: togota ga je minila; ekspr. pograbila, prijela ga je togota; njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto; ekspr.: divja togota; izbruhi togote / ekspr. jokati, tresti se od togote; v togoti je zagrabil nož; ekspr. z vso togoto je zasadil sekiro v tnalo 2. ekspr. silovitost, divjost: togota nevihte ♪
  4.      toplôten  -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na toploto: toplotni dražljaj; toplotni učinek / toplotne razmere / toplotna izolacija ◊ fiz. toplotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi; toplotna smrt hipotetično stanje vesolja, ko ni več mogoča nobena sprememba, ker je temperatura povsod enaka; toplotno sevanje prenos toplote s kraja z višjo temperaturo na kraj z nižjo temperaturo z elektromagnetnim valovanjem; med. toplotni udar vročinska kap; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; toplotna nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; strojn. toplotni prenosnik naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; toplotni stroj stroj, ki spreminja toplotno energijo v mehansko delo; toplotna črpalka strojna naprava za črpanje toplote s kraja z nižjo temperaturo na kraj z višjo temperaturo; toplotna naprava naprava, ki pripravlja, izkorišča, prenaša toploto; teh. toplotni akumulator; toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti; toplotna vrednost goriva kurilna vrednost goriva; toplotna vrednost vžigalne svečke količina, ki pove, koliko toplote oddaja svečka toplôtno prisl.: toplotno izolirati ♪
  5.      totálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. popoln: imeti totalen pregled nad dogajanjem / totalna prepoved jedrskih poskusov / totalno uničenje / totalna harmonija; totalno ravnovesje / totalna zmota 2. celovit, celosten: raziskovanje totalnih družbenih struktur / totalna revolucija / totalni človek človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven // celoten: izračunati totalno napako iz delnih 3. redko totalitaren: totalna oblast / totalna država ◊ fiz. totalni odboj popolni odboj; gled. totalno gledališče gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij; šport. totalno gibanje gibanje, pri katerem sodeluje celo telo; voj. totalna vojna vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec uporablja vsa sredstva neglede na mednarodno vojno pravo totálno prisl.: totalno pozabiti; biti totalno pijan, slep ♪
  6.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  7.      trasát  -a m (ȃ) fin. oseba, ki jo izdajatelj menice pozove, naj plača v menici določeno vsoto denarja: trasant in trasat ♪
  8.      tráva  -e ž (á) rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov: spomladi trava ozeleni; po dvorišču se razrašča trava; kositi travo; krave mulijo travo; pohoditi, pomendrati, potlačiti travo; popleti, populiti, požeti travo v vinogradu; skriti se v travo; gosta, mehka, mlada, rosna, sočna, visoka trava; šop trave; bilo jih je kot listja in trave zelo veliko / ekspr.: trave so se zibale v vetru; vonj junijskih trav / povsod je pesek, le tu in tam raste kaka trava šop trave; ekspr. pozna vse trave in njihovo zdravilno moč zelišča / nakositi trave, travo za živino; grabiti, obračati, sušiti travo; naročje trave / angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; gorska, gozdna, močvirska trava // travnata površina: otroci se igrajo na travi; hoditi po pesku in travi / kot opozorilo ne hodi po travi / ekspr. petje murnov v travah ● ekspr. še preden je trava prerasla njegov grob, so ga pozabili kmalu po njegovi smrti; ekspr. naj raste trava ali ne, ko nas ne bo vseeno nam je, kako bo po naši smrti; evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; žarg. kaditi, uživati travo hašiš; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. neumen, da sliši travo rasti zelo; poljud. marijina trava trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica; z morsko travo polnjene žimnice s posušenimi listi, stebli morskih trav; plastična trava travi podobna plastična snov za blazine, pakiranje; nar. severovzhodno trava krompirja cima ◊ agr. kisla trava ki raste na kislih tleh; bot. trave rastline s kolenčastim steblom, navadno črtalastimi sedečimi listi in cveti v klaskih, Poaceae; klasasta s klasastim socvetjem, latasta trava z latastim socvetjem; medena trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; pasja trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; vrtn. pisana trava vrtna rastlina z dolgimi suličastimi listi z belimi ali rumenkastimi vzdolžnimi progami, Phalaris arundinacea var. picta ♪
  9.      tréskati  -am nedov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja: ponoči je treskalo; začelo je grmeti in treskati // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo: treska v skale; v samotna drevesa rado treska 2. ekspr. dajati močne, rezke glasove: granate, topovi treskajo; mine so treskale ves dan 3. ekspr. silovito loputati: jezno je treskal z vrati / vrata treskajo 4. ekspr. slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj: kamenje je treskalo ob skale; valovi so treskali ob čoln; toča je treskala po šipah / treskati z glavo ob zid // slišno, plosko padati: bombe so treskale okoli bunkerja; drevesa so treskala na tla 5. ekspr. močno udarjati, tolči: s palico je treskal po njegovem hrbtu; treskati koga z vso močjo / veje so ga treskale po obrazu 6. ekspr. silovito metati: treskati kamne ob obzidje; jezen je treskal kozarce na tla, v steno ● ekspr. med nami je večkrat treskalo večkrat smo se sprli, tepli; ekspr. preklinjala sta, da je kar treskalo zelo; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki treskáje: treskaje padati; vrata so se treskaje zapirala treskajóč -a -e: treskajoče streljanje; prisl.: treskajoče goreti ♪
  10.      trésniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) treščiti: tresnilo je v gospodarsko poslopje / strela je tresnila v drevo udarila / granata je tresnila / tresnila je vrata pred njim / tresniti z vrati / bomba je tresnila ob steno bunkerja / tresnil je z nogo ob tla / spotaknil se je in tresnil na tlak / še eno reci, pa te tresnem / z vso močjo ga je tresnil po glavi / tresniti kozarec v zid / tresnil je fanta na tla ♪
  11.      tréščiti  -im dov. (é ẹ̑) 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije ● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel tréščiti se ekspr. 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa ∙ pog. biti malo treščen omejen, neumen ♪
  12.      tŕgniti  -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. potegniti: z vso močjo trgne puško k sebi; trgniti sabljo izza pasu / konja sta trgnila vprežnici 2. trzniti: pri vsakem taktu je trgnil z glavo; trgniti z rameni ♪
  13.      tri...  ali trí... in tri... prvi del zloženk (ȋ) 1. nanašajoč se na število tri: tridelen, trikrat, trimesečje, trinadstropen, tristo 2. za tri večji od vsote desetic, na katere se nanaša: triindvajset ♪
  14.      trínajsti  in trinájsti -a -o štev. (ȋ; á) ki v zapovrstju ustreza številu trinajst: trinajsti rojstni dan; trinajstega [13.] julija; odšel je ob trinajsti (uri) 13h / trinajsto [13.] stoletje od 1200 do 1300 ● žarg. oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado med narodnoosvobodilnim bojem umreti; danes je trinajsti in še petek po ljudskem verovanju dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti; trinajsta plača v kapitalistični ekonomiki vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta ♪
  15.      trpljênje  -a s (é) 1. glagolnik od trpeti: njegovo trpljenje jih je pretreslo; postaral se je od trpljenja; sočustvovati ob trpljenju drugega; dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje / povzročiti, prizadeti komu trpljenje / duševno, telesno trpljenje ♦ rel. Kristusovo trpljenje 2. stanje koga, ki trpi: čakalo, doletelo ga je trpljenje; lajšati trpljenje; občutiti, prenašati trpljenje; smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja 3. kar povzroča, da kdo trpi: taka bolezen je trpljenje za vso družino; ekspr. pisanje je zanj veliko trpljenje ♪
  16.      túdi  prisl. (ȗ) 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten // izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav / ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil ♪
  17.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  18.      ubikvitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost: načelo ubikvitete ♪
  19.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  20.      ugléden  -dna -o prid., uglédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima ugled: ugleden človek; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic; ugledna služba // ekspr. izbran, boljši: ugledna črna obleka; želi uglednejšo sobo 2. ekspr. velik, precejšen: ponujajo jim ugledne vsote ♪
  21.      ugnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: ugnetati glino, testo // z gnetenjem delati kaj sploh: otroci ugnetajo kolačke iz prsti ● knjiž. pisatelj ugneta snov po svojih mislih oblikuje ugnetajóč -a -e: ugnetajoč testo, je porabila vso moko ♪
  22.      ulíti  ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca ulíti se 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto ● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu ∙ čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična ♪
  23.      unificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poenotiti, izenačiti: unificirati predpise; na silo unificirati knjižni jezik ♦ jur. unificirati zakonodajo narediti zakonodajo enotno za vso državo unificíran -a -o: unificirana država ♪
  24.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  25.      upòr  -ôra m (ȍ ó) 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA