Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VRT (48-72)

48.      vrtínčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. vrtinčast: vrtinčna reka / vrtinčno gibanje zraka ♦ avt. vrtinčni prekat prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in gorivo 2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčni tok; vrtinčno gibanje ♪
49.      vrtínčenje  -a s (ȋ) glagolnik od vrtinčiti: vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli ◊ fiz. pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca ♪
50.      vrtínčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo vrtínčiti se 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet ♪
51.      vrtínec  -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
52.      vrtíšče  -a s (í) teh. točka, okoli katere se telo vrti: vrtišče vzvoda ♪
53.      vrtíti  -ím nedov. (ȋ í) star. vrteti: vrtiti kolo / vrtiti v roki bankovec / vrtiti oči / roj muh se je vrtil nad mizo / od sreče se mu vrti v glavi ♪
54.      vrtljáj  -a m (ȃ) zasuk telesa okoli svoje osi: po nekaj vrtljajih se ustaviti; kolo se zavrti za pol vrtljaja; merilnik vrtljajev; število vrtljajev ♪
55.      vrtljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata ♦ astr. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ♪
56.      vrtnár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
57.      vrtnaríca  -e ž (í) 1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom: kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu 2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji: grajska vrtnarica 3. star., navadno v zvezi otroška vrtnarica vzgojiteljica v otroškem vrtcu: dela kot otroška vrtnarica ♪
58.      vrtnaríja  -e ž (ȋ) obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji; delavci mestne vrtnarije // zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov // poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela ♪
59.      vrtnáriti  -im nedov. (á ȃ) ukvarjati se z vrtnarstvom: ko se je upokojil, je začel vrtnariti ♪
60.      vrtnárjenje  -a s (á) glagolnik od vrtnariti: ukvarjati se z vrtnarjenjem; sodobno vrtnarjenje ♪
61.      vrtnárjev  -a -o (á) pridevnik od vrtnar: vrtnarjeva opravila ♪
62.      vrtnárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vrtnarje ali vrtnarstvo: vrtnarsko delo / vrtnarska šola / vrtnarske škarje; vrtnarska žaga / vrtnarski tehnik / vrtnarska razstava ♪
63.      vrtnárstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: preživljati se z vrtnarstvom; sadjarstvo in vrtnarstvo / ljubiteljsko vrtnarstvo vrtičkarstvo / parkovno vrtnarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin in urejanjem parkov ♪
64.      vŕtnica  -e ž (ȓ) trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti: vrtnica se je bujno razrasla; gojiti, nasaditi vrtnice; diši po vrtnicah; bele, rdeče vrtnice / pripeti vrtnico na suknjič; šopek vrtnic / papirnata vrtnica / vrtnice popenjavke ◊ rad. vrtnica mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se vsako leto podeljuje v Montreuxu; bronasta, srebrna, zlata vrtnica; vrtn. polnocvetne vrtnice ♪
65.      vŕtničen  -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrtnico: vrtnično olje / vrtnični nasad ♪
66.      vŕtnik  -a m (ȓ) zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom, Hippolais icterina: gnezdo vrtnika / rumeni vrtnik ♪
67.      vrtník  -a m (í) 1. vrtn. vrtičkar: izdati priročnik za navdušene vrtnike 2. zastar. vrtnar: grajski vrtnik ♪
68.      vrtnína  -e ž (ȋ) zelenjava, ki se goji na vrtu: pridelovati vrtnino / gojenje vrtnin; špinača, solata in druge vrtnine / vložena vrtnina ♪
69.      vrtoglàv  in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava // ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino 2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer 3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter ● zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne vrtoglávo prisl.: vrtoglavo hoditi; cene vrtoglavo rastejo; vrtoglavo visoki stroški; sam.: pot ni za vrtoglave ♪
70.      vrtoglávec  -vca m (ȃ) vrtoglav človek: vrtoglavec ne prenese pogleda v globino ● ekspr. ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo nespameten, nepremišljen človek; zastar. vsak vrtoglavec jih prepriča goljuf, slepar ◊ zool. v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps ♪
71.      vrtoglávica  -e ž (ȃ) občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglavica je minila; čutiti, imeti vrtoglavico; pogled v globino povzroča vrtoglavico; huda vrtoglavica // ekspr. stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno: vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica; vrtoglavica zaradi uspehov / razvojna vrtoglavica ♪
72.      vrtogláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle ♪

   1 23 48 73 98 123 148 173 198 223