Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VIT (6.626-6.650)


  1.      završéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo ♪
  2.      zavŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
  3.      zavrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj 2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl // narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču 3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto // pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe ● ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko zavrtéti se 1. premakniti se okoli svoje osi: drsalec je dvignil roke in se zavrtel; kolo se je zavrtelo za en vrtljaj; plesalka se je trikrat zavrtela na prstih // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati 2. premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla / ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi 3. začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi: prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe / zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega 4. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč smer iti: priklonil se je in se zavrtel skozi vrata // začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal 5. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi je zavrtelo; brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo; zavrtelo se mi je od pijače / brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo 6. ekspr. zaplesati: na veselici smo se tudi zavrteli; fantje so se zavrteli z dekleti zavrtèn -êna -o: ključ je bil zavrten v levo ♪
  4.      zavrtínčiti  -im dov. (í ȋ) povzročiti, da se kaj premika v spiralastih zavojih: veter je zavrtinčil suho listje; burja zavrtinči sneg // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način zanesti: veter je v sobo zavrtinčil listje; brezoseb. zavrtinčilo jih je v globino zavrtínčiti se 1. premakniti se v spiralastih zavojih: list se dvigne in zavrtinči v zraku; plameni so zaprasketali in se zavrtinčili; voda v tolmunu se je zavrtinčila / oblaki so se zavrtinčili proti morju // premikajoč se na tak način nastopiti, se pojaviti: okoli nas so se zavrtinčili valovi // premikajoč se na tak način priti: iz vseh špranj se je zavrtinčil dim 2. ekspr. zasukati, zavrteti se: avtomobil se je zavrtinčil in zdrsnil s ceste ♪
  5.      zavrtljáj  -a m (ȃ) 1. glagolnik od zavrteti: z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen / po dveh zavrtljajih se ustaviti 2. publ., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan; kolo2: odigrati več zavrtljajev; rezultati zadnjega zavrtljaja ♪
  6.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  7.      zazévati  -am dov. (ẹ́) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval ● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu ♪
  8.      zazídati  tudi zazidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho // z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali // z zidanjem narediti a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp 2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti // ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo 3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo ● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; redko zazidati kam spominsko ploščo vzidati zazídan -a -o: zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana ♪
  9.      zazidáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zazidati: nasprotovati zazidavi polja; napraviti makete za zazidavo; predlog za zazidavo; parcele, namenjene zazidavi / material za zazidavo oken / obsoditi koga na zazidavo 2. kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo objektov: gosta zazidava v mestnem središču; obcestna zazidava; tipično srednjeveška zazidava mesta / atrijska, vrstna zazidava; blokovna zazidava ♦ urb. nizka zazidava z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami ♪
  10.      zazijáti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale // z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina 3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine // zazehati: od časa do časa je zazijal 4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine ● slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo zazijáti se slabš. nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil ♪
  11.      zaznámek  -mka m (ȃ) 1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa 2. star. seznam, spisek: objaviti zaznamek prepovedanih knjig; abecedni zaznamek 3. star. zapisek: pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico ♪
  12.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  13.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  14.      zaznáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb 2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave ♪
  15.      zazoríti  -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril (ȋ í; ọ̄) nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile zazoríti se, tudi zazóriti se 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice; še preden se je zazorilo, so šli na pot 2. pojaviti se, pokazati se: na vzhodu se je zazorila zarja ♪
  16.      zažaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji // žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce 2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju 3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč ♪
  17.      zaživéti  -ím dov., zažível (ẹ́ í) 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi ● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil ♪
  18.      zažréti  -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ) nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije zažréti se ekspr., s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj 2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino ● ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati zažŕt -a -o: zažrt madež; v roke zažrta vrv ♪
  19.      zbalansírati  -am tudi izbalansírati -am in zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ) 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo zbalansíran tudi izbalansíran in zbalancíran tudi izbalancíran -a -o: zbalansirano krmilo ♪
  20.      zbégati  -am dov. (ẹ̑) spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal; vprašanje ga je zbegalo; s svojim govorjenjem je zbegal dekle; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice zbégan -a -o: zbegan človek; zbegan pogled; biti popolnoma zbegan; živali so zbegane tekale po kletki; prisl.: zbegano odgovoriti, se ozirati ♪
  21.      zbesníti  -ím dov., zbêsni in zbésni; zbésnil (ȋ í) redko spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo ♪
  22.      zbezáti  -ám [bǝz] dov. (á ȃ) z rahlim drezanjem spraviti kam, odkod: zbezati kamenček v luknjo // z nadlegovanjem, drezanjem spraviti kam, odkod: zbezali so ga s pograda; počasi so ga le zbezali na noge; prim. izbezati ♪
  23.      zbíčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. natepsti, pretepsti z bičem: zbičati do krvi 2. knjiž. z udarci z bičem zbuditi, spraviti v dejavnost: zbičati hlapce pokonci / zbičati ljudstvo iz mrtvila 3. knjiž., ekspr. vznemiriti, razvneti: znala mu je zbičati strasti; prim. izbičati ♪
  24.      zbíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve; zbijati podplate; zbijati bruna z lesenimi klini // na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje; v prostem času vedno kaj zbija 2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo 3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves 4. ekspr. zniževati: zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati ● ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; redko zbijati po vratih razbijati ◊ etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati ♪
  25.      zbistríti  -ím tudi izbistríti -ím dov., zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino; zbistriti nerešena vprašanja; pojmi so se sčasoma zbistrili ● hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja; star. pijanec se je v hipu zbistril streznil zbistríti se tudi izbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je zbistrila; mošt se v nekaj dneh zbistri / ekspr. megleno ozračje se je zbistrilo ∙ ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile je postal vesel, veder ♪

   6.501 6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA