Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VIT (6.326-6.350)


  1.      zagovoríti  -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari zagovoríti se 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina ♪
  2.      zagózdica  -e ž (ọ̑) manjšalnica od zagozda: vstaviti, zabiti zagozdico ♪
  3.      zagozdíti  -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ȋ í; ọ̄) 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata zagozdíti se, in zagózditi se 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov // zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska ♪
  4.      zagrábek  -bka m (ȃ) 1. z rodilnikom količina česa, ki se naenkrat zagrabi: zagrabek moke, peska / zagrabek sena z vilami 2. nar. pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino; zgrabek: znašati zagrabke na kupe / seno v zagrabkih / delati zagrabke 3. redko močen, sunkovit prijem: zagrabek za vrat; zagrabek s šapo ♪
  5.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  6.      zagrája  -e ž (ā) star. zagrada: narediti, podreti zagrajo / zagraja med dvema prostoroma pregrada; zagraja na bregovih rek nasip, pregrada / spraviti koga v zagrajo ♪
  7.      zagrešíti  -ím dov., zagréši; zagréšil (ȋ í) povzročiti kaj slabega, nepravilnega: zagrešiti prometno nesrečo / zagrešiti izdajstvo, rop, umor / zagrešiti napako, spodrsljaj; s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost / šalj. v mladosti je zagrešil nekaj pesmi napisal ♦ jur. zagrešiti kaznivo dejanje // rel. narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega: obžaluje vse, kar je zagrešil; zagrešiti kaj proti komu, nad kom / z notranjim predmetom zagrešiti greh zagrešíti se star. pregrešiti se: zagrešiti se proti komu; s tem se je hudo zagrešil zagrešèn -êna -o: popraviti zagrešene napake ♪
  8.      zagrínjati  -am nedov. (í) 1. zakrivati kako stvar z nameščanjem tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrinjati okna z zavesami; zagrinjati se z rjuho / zagrinjati zavese razprostirati, nameščati jih, da kaj zakrivajo // biti nameščen, razprostrt pred kako stvarjo, čez kako stvar in jo zakrivati: zavesa zagrinja oder, vhod; pren., knjiž. zagrinjati komu resnico 2. zakrivati kako stvar z nameščanjem kake snovi po njej, čez njo: zagrinjati fižol v jamicah / zagrinjati jamice / ekspr. zagrinjati grob / valovi zagrinjajo čoln / ekspr. sneg zagrinja pokrajino 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastajanjem delati, povzročati, da postaja kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrinja polja / oblaki zagrinjajo sonce zakrivajo, zastirajo ♪
  9.      zagrméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dati zelo slišne glasove ob bliskanju: v daljavi je zagrmelo; zabliskalo se je in zagrmelo; silovito zagrmeti 2. dati grmenju podobne glasove: motor je zagrmel in utihnil / brezoseb. v dvorani je zagrmelo od ploskanja / ekspr.: bobni, zvonovi so zagrmeli; orgle so mogočno zagrmele; z obzidja so zagrmeli topovi / ekspr. v delavnici so spet zagrmeli stroji začeli delati ∙ ekspr. takrat so tudi v tem delu dežele zagrmeli prvi streli se je začela vstaja, oborožen spopad // ekspr. grmeč hitro zapeljati, iti: vlak je zagrmel čez most / snežni plaz je zagrmel čez teraso / zagrmel je v jamo padel 3. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: pomolčal je, potem pa spet zagrmel / oče je zagrmel nad sinom / molči, je jezno zagrmel zakričal, zavpil ♪
  10.      zagrníti  in zagŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrniti kip, ponesrečenca; zagrniti okno, vhod; zagrniti z odejo, zaveso; zagrniti se čez glavo / zagrniti se v plašč / zagrniti zaveso razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva; pren., knjiž. z besedami skušati zagrniti resnico 2. zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo: zagrniti gomolj, seme s prstjo / vihar je zagrnil padle s peskom / zagrniti jamico, jarek / ekspr. zagrniti grob / velik val zagrne čoln, plavalca / ekspr. sneg zagrne pokrajino 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrne poti / mir, molk zagrne vas / oblak zagrne luno zakrije, zastre ● ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. mesto zagrne žalost prevzame v zelo veliki stopnji; ekspr. zakaj si se zagrnil v molk, z molkom si trdovratno umolknil zagŕnjen -a -o: zagrnjeno okno ♪
  11.      zahahljáti  -ám dov. (á ȃ) zamolklo privreti, priteči, pojaviti se: voda je zahahljala iz lukenj / ekspr. iz grla mu zahahlja grozeče mrmranje zahahljáti se pritajeno, veselo se zasmejati: poslušalci so se zahahljali; razposajeno, škodoželjno se zahahljati / ha, ha, ha, že razumem, se je zahahljal ♪
  12.      zahájkati  -am dov. (ȃ) med narodnoosvobodilnim bojem 1. med hajko zapraviti, izgubiti: bal se je, da ne bi zahajkal torbe z zdravili 2. med hajko zajeti, ujeti: Nemci so skoraj zahajkali četo ♪
  13.      zahlastáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat se hitro, sunkovito približati čemu z odprtim gobcem: žival je zahlastala po muhah / zahlastati po zraku ● ekspr. ne dotikaj se, je zahlastal hitro, hlastno rekel; ekspr. zajel je z žlico in zahlastal kašo začel hitro, hlastno jesti ♪
  14.      zahlípati  -am tudi -ljem dov. (ȋ) sunkovito, pridušeno zajokati: pokrila si je obraz z rokami in zahlipala; neutolažljivo zahlipati / ekspr. glasno je zahlipal zajokal // večkrat sunkovito, daveč se dihniti: sredi poti se je ustavil in zahlipal; brezoseb. v prsih mu je zahlipalo ● ekspr. kaj bo z nami, je zahlipala hlipaje rekla ♪
  15.      zahodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel zahójen -a -o 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje ♪
  16.      zahomotáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zaviti, oviti: zahomotati koga v odejo; zahomotala se je v plet / zahomotali so ga v plašč zavili, oblekli zahomotáti se zaplesti se, zamotati se: zahomotal se je v mrežo / zahomotal se je v pogovor zahomotán -a -o: v volneno ruto zahomotana ženska ♪
  17.      zahŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal ∙ ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal ♪
  18.      zahrúti  -hrújem dov. (ú) nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula // ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka; jezno zahruti ♪
  19.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ♪
  20.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  21.      zahtévek  -vka m (ẹ̑) 1. jur. kar se zahteva: zahtevek je pretiran; odpovedati se zahtevku; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek // dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka; zahtevek za zvišanje cen / izločitveni zahtevek naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb; odškodninski, tožbeni zahtevek 2. jur. listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva: podpisati, vložiti zahtevek / sestaviti zahtevek 3. redko zahteva: uresničevati zahtevke vodstva / etični zahtevek ♪
  22.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči ♪
  23.      zaigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega ♪
  24.      zaihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela; zaihteti od bolečine; na ves glas zaihteti // knjiž. zajokati: tiho zaihteti ● knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel ♪
  25.      zainvestírati  -am dov. (ȋ) z investiranjem zapraviti: zainvestirati veliko vsoto denarja / v tovarno so zainvestirali več milijard ♪

   6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA