Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
VIT (6.126-6.150)
- vŕhnji -a -e prid. (ȓ) 1. ki je, leži najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica 2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve // ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila // v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba ● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša ◊ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
- vriezéja -e ž (ẹ̑) vrtn. lončna rastlina z zelenimi ali pisanimi listi v rozeti in barvitimi listi po cvetnem steblu, Vriesea: vzgajati vriezeje iz poganjkov ♪
- vrínek -nka m (ȋ) 1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine: mnoga mesta v rokopisu so vrinki; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov ♦ film. montažni vrinki // del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki; pevski vrinki v gledališki predstavi vložki 2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega: njegovi vrinki so ga motili ♪
- vríniti -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so
uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko
povezan ♪
- vrìtmepíši tudi vrìtmepíš medm. (ȉ-í) vulg. izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost: vritmepiši, delajte kar hočete; sam.: vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo moral bi reči kaj, pozdraviti; ves dan hodi okoli za vritmepiši zastonj ♪
- vrnítev -tve ž (ȋ) glagolnik od vrniti: zahtevati vrnitev ozemlja / vrnitev obiska / vrnitev delavcev v domovino / pozdraviti koga ob vrnitvi / vrnitev pesnika k osebnim temam ∙ vznes. pospremiti koga na pot brez vrnitve iti za njegovim pogrebom ♪
- vrníti in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5.
narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev,
krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža
določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
- vròč tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru
vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem
stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler
je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je
postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
- vročekŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr. 1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname: vročekrvni fantje; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni 2. bojevit, vnet: vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev 3. poln čustev, strasten: vročekrvno dekle ● ekspr. vročekrven konj isker, živahen ♪
- vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v
vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota
pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim
pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav
je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano,
povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna,
konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
- vŕsten -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrsto: a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge b) vrstni razmik c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline č) vrstni koli na ruskih cestah 2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red // medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh ◊ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v
periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; lingv. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti vŕstno prisl.: vrstno enake stvari ♪
- vrstíca -e ž (í) 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo
določno izraženo ◊ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet ♪
- vŕša -e ž (ŕ) iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov: nastavljati, plesti vrše; loviti rake v vrše, z vršami ◊ čeb. vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu panja ♪
- vršánje -a s (ȃ) glagolnik od vršati: slišati vršanje ptičjih peruti / vihar se bliža s silovitim vršanjem / vršanje granat nad glavami ♪
- vrtálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki vrta: bila je zaposlena kot vrtalka 2. žarg., teh. vrtalnik: napraviti luknjo z vrtalko ◊ zool. (spužva) vrtalka majhna spužva, ki živi v luknjicah kamnov, ki jih izvrta z raztapljanjem apnenca, Cliona ♪
- vŕtati -am nedov. (r̄) 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: vrtati v asfalt, skalo; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem; globoko vrtati; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les ♦ fiz. vrtati z laserjem // na tak način delati, oblikovati: vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak 2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa: ne vrtaj po ušesu; od zadrege si je vrtal po nosu 3. ekspr. pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo: telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil 4. ekspr. z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti: vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik // v zvezi z v vztrajno izpraševati: ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z
vprašanji 5. ekspr. z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti: strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico // vztrajno razmišljati: vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo 6. pog. vztrajno prizadevati si za kaj: toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje ● pog. vrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar; ekspr. vrtati po spominu skušati se spomniti vrtajóč -a -e: vrtajoča bolečina ♪
- vŕtec 1 -tca m (ȓ) 1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok: ustanoviti otroški vrtec; otrok hodi v otroški vrtec; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec v varstvo v to ustanovo / ekspr. otroški vrtec gre na sprehod otroci in vzgojiteljice te ustanove // poslopje te ustanove: popraviti, zgraditi otroški vrtec 2. ekspr. manjšalnica od vrt: ograditi vrtec / cvetlični vrtec ◊ alp. plezalni vrtec zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci ♪
- vŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica ◊ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej
visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia ♪
- vrtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava
deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega
kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja
v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od
tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje
osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
- vrtínec -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel
vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
- vrtljáj -a m (ȃ) zasuk telesa okoli svoje osi: po nekaj vrtljajih se ustaviti; kolo se zavrti za pol vrtljaja; merilnik vrtljajev; število vrtljajev ♪
- vrtnár -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
- vŕv -í ž (ȓ) izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica // tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec // ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi ● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa
hitro ◊ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem področju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi ♪
- vŕvje -a tudi vrvjè -à s (ȓ; ȅ ȁ) več vrvi, vrvi: napeti, zviti vrvje; novo vrvje ♪
- vsadíti -ím dov., vsádil (ȋ í) 1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi 2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo 3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka ◊ čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo vsadíti se ekspr. globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim: ideja, misel se mu je vsadila v glavo; ljubosumnost se ji je vsadila v srce ● ekspr. vsadila se mu je v dušo, srce trajno si jo je zapomnil; trajno jo je
vzljubil; star. vsadi se v vsakega vtakne se, obregne se vsajèn -êna -o: vsajen kruh; krompir je vsajen; rezilo je vsajeno v ročaj ∙ ima globoko vsajene oči globoko ležeče, udrte ♪
6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226