Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VIT (551-575)


  1.      ustanovíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od ustanovitelj: ustanoviteljica revije ♪
  2.      ustanovíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ustanovitelje: ustanoviteljske pravice in dolžnosti / ustanoviteljski odbor ♪
  3.      ustanovíteljstvo  -a s (ȋ) dejstvo, da je kdo ustanovitelj: pripisovali so mu ustanoviteljstvo olimpijskih iger; priznati komu ustanoviteljstvo šole ♪
  4.      ustanovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustanoviti: ustanovitev društva; obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe / ustanovitev prve proletarske brigade / ustanovitev pravnega razmerja ♪
  5.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  6.      ustanovítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ustanovitev: ustanovitveni akt; ustanovitvena pogodba / ustanovitvena listina ustanovna listina ♪
  7.      ustavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustaviti: ustavitev voza / ustavitev krvi / protestna ustavitev dela; ustavitev jedrskih poskusov / ustavitev prometa / ustavitev oboroženega spopada; ustavitev postopka, preiskave ♪
  8.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  9.      ustavítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ustavitev: ustavitveni razlogi ♦ jur. ustavitveni predlog predlog za ustavitev kazenskega postopka, izvršitve sodne ali upravne odločbe; ustavitveni sklep sklep sodišča, s katerim se ustavi kazenski postopek, izvršitev sodne ali tudi upravne odločbe ♪
  10.      uveljavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uveljaviti: prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic / uveljavitev slovenščine na vseh področjih / odločna uveljavitev sklepa, zahteve; uveljavitev pravice s silo, tožbo / gospodarska, umetniška uveljavitev ♪
  11.      uveljáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti uveljáviti se 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena / ta literarna smer se ni uveljavila uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno ♪
  12.      uveljavítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uveljavitev: uveljavitveni pogoji / uveljavitvena sla ♪
  13.      uvíti  uvíjem dov. (í) 1. z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje: uviti leskovo šibo 2. z vrtenjem spraviti v kaj: uviti vijak v les / uviti zamašek v steklenico; deli cevi se dajo uviti drug v drugega 3. zaviti, zviti navznoter: polh uvije rep; lasje so se ji uvili 4. knjiž. ukriviti, upogniti: veter je uvil drevo; uviti palico / uviti hrbet; uviti se nazaj / ekspr. leta so ga uvila k zemlji ● knjiž. rad bi ga uvil po svojem kopitu si ga podredil; star. letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila spravilo v stisko, težave; ekspr. cesta se uvije v dolino Krke vijoč se pride, pripelje uvít -a -o: uviti rogovi kozla; v les uvit vijak ♪
  14.      valovít  -a -o prid. (ȋ) 1. na katerem so valovi: valovita gladina; valovito jezero, morje / valovito žitno polje 2. po obliki podoben valu, valovom: valovit obris grebenov; valovita črta; enakomerno, rahlo valovit / valovita pokrajina; cesta je valovita in jamasta / valovita lepenka, pločevina / valoviti lasje; pes z valovito dlako ♦ gozd. valovita rast lesa; papir. valoviti karton ♪
  15.      valovíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati valove na čem: burja je valovila morje; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr. vročina valovi zrak 2. ekspr. vznemirjati, razvnemati: njena bližina mu valovi kri; nemir mu je valovil srce ♪
  16.      valovítka  -e ž (ȋ) grad. večja salonitna plošča s petimi ali osmimi valovi za pokrivanje ostrešja: proizvodnja valovitk ♪
  17.      valovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost valovitega: valovitost morja / valovitost pokrajine / valovitost las ♪
  18.      vekovít  -a -o prid. (ȋ) star. 1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo 2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta 3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki; odkritje vekovite vrednosti ♪
  19.      vetrovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. vetroven: sončen in vetrovit dan; vetrovito vreme / vetrovita ravnina ♪
  20.      vidovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. jasnoviden: vidovit človek / Cankarjeve vidovite črtice ♪
  21.      vidovítost  -i ž (ȋ) knjiž. jasnovidnost: umetnikova vidovitost ♪
  22.      vihrovít  -a -o prid. (ȋ) redko viharen: začel se je vihrovit april / vihrovito vreme ♪
  23.      vrtogláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle ♪
  24.      vstavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vstaviti: vstavitev rokavov; vstavitev ogrevalnega vložka v peč / vstavitev dodatnega lista ♪
  25.      vstáviti  -im dov. (á ȃ) dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino: vstaviti sodu dno; vstaviti kamenček v prstan; vstaviti očalne leče v okvire; vstaviti nova okna / vstaviti šivanko v stroj / vstaviti meč v nožnico vtakniti // dati, namestiti kaj med kaj: vstaviti plast izolatorja; vstaviti kartonček med listke / vstaviti manjkajoče podatke ◊ elektr. vstaviti podatke v (elektronski) računalnik vnesti; mat. vstaviti eno enačbo v drugo vstávljen -a -o: v pisalni stroj vstavljen papir; rokavi so vstavljeni ♪

   426 451 476 501 526 551 576 601 626 651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA