Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VIT (3.426-3.450)


  1.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  2.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  3.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  4.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  5.      ovárij  -a m (á) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca; jajčnik: nerazviti ovariji ♪
  6.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  7.      ovijáča  -e ž (á) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami // kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna 2. star. turban: glavo mu je pokrivala pisana ovijača 3. zastar. ovijalka: hodnik je bil ves prepreden z ovijačami ♪
  8.      ovíjati  -am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo ● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo ♪
  9.      ovíniti  -im dov. (í ȋ) 1. agr. pripraviti novo posodo za vino z izlužitvijo: oviniti sod 2. zastar. opijaniti: če le morejo, ga ovinijo; nekoliko se je ovinil ♪
  10.      ôvnov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na ovne: ovnov hrbet ∙ zvit si kot ovnov rog zelo ♪
  11.      ovóhati  -am dov. (ọ̑) 1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal; živali sta se ovohali 2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal / redko ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo // s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti ● ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale ovóhan -a -o: ovohane kosti ♪
  12.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  13.      ovójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ovoj ali ovijanje: ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu ovitku ◊ elektr. ovojna napetost napetost, ki se inducira v enem ovoju; tisk. ovojna tiskovna plošča tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj ♪
  14.      ovójka  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: meča je imel ovita z ovojkami; volnene ovojke 2. knjiž., redko kuverta, ovojnica: odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko 3. star. ovoj: cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko s šalom ♪
  15.      ovrátnica  -e ž (ȃ) 1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico; prijeti žival za ovratnico; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica 2. knjiž. kravata: nadeti, zavezati si ovratnico; svilena ovratnica 3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice ♪
  16.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  17.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  18.      ovulácija  -e ž (á) biol. sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika: hormon, ki zavira ovulacijo; krvavitev brez ovulacije ♪
  19.      ozánkati  -am dov. (ȃ) dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep // knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo ozánkan -a -o: v roki je imel ozankan cepin ♪
  20.      ozdrávljenje  tudi ozdravljênje -a s (ȃ; é) glagolnik od ozdraviti: z operacijo niso dosegli popolnega ozdravljenja / ozdravljenje gospodarskega stanja ♪
  21.      ozdravljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ozdraviti: ozdravljiva bolezen, poškodba / težko ozdravljiv bolnik ♪
  22.      ozelót  -a m (ọ̑) zool. leopardu podobna rjavkasto lisasta zver, ki živi v Južni in Srednji Ameriki, Leopardus pardalis: loviti ozelote / krzno ozelota ♪
  23.      ozemljítev  -tve ž (ȋ) elektr. 1. zveza prevodnega dela električne naprave z zemljo: pravilna ozemljitev televizijske antene, strelovoda; naprava brez ozemljitve / opraviti ozemljitev radijskega sprejemnika 2. ozemljitvena naprava: izključiti, poškodovati ozemljitev ♪
  24.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  25.      oznánjenje  -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪

   3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA