Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (9.426-9.450)


  1.      dolínar  -ja m (ȋ) zastar. dolinec: nevihta je naredila veliko škodo tudi dolinarjem ♪
  2.      dolínast  -a -o prid. (í) ki ima veliko dolin: vrtačast in dolinast svet ♪
  3.      dolínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolino: dolinski kmetje / dolinsko in višinsko podnebje ♦ geogr. dolinsko razvodje razvodje v dnu doline brez pomembnejše vzpetosti sveta; grad. dolinska pregrada velik jez, ki zadržuje veliko količino vode ♪
  4.      dólmen  -a m (ọ̑) arheol. prazgodovinsko nagrobno znamenje iz velikih kamnov ♪
  5.      dolóčati  -am nedov. (ọ́) 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zvezni zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba ♪
  6.      dolóčba  -e ž (ọ̑) kar akt uradno določa: izjemna, splošna določba; določbe posameznih členov ustave; kaznovati po določbah zakona / določba o delitvi dohodka ♪
  7.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  8.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
  9.      določílo  -a s (í) kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno; ta določila bomo morali temeljito spremeniti; podrobna določila; ustavna določila; določila statuta; določila o družbenoekonomskih odnosih ♦ lingv. povedkovo določilo; prislovno določilo ♪
  10.      določítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od določiti: a) potrebne so podrobne določitve; kriteriji za določitev zaslužka / določitev datuma b) časovna določitev umetnostnega spomenika ♪
  11.      določíti  in dolóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta ◊ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu dolóčen -a -o 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega ♪
  12.      določljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost določljivega: določljivost pojava ♪
  13.      dolóčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določnega: ta epigram se odlikuje po jedrnatosti in določnosti besede; določnost Prešernove satire; določnost zakona / knjiž. občudoval je nenavadno določnost, s katero so bila dejstva predstavljena ♪
  14.      dolózen  -zna -o prid. (ọ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklepen: dolozni uboj ♪
  15.      doložíti  -ím dov., dolóžil (ȋ í) dati, položiti zraven: doložiti drva v peč; k svojim vrečam je doložil še naše; doloži na ogenj, da ne ugasne ♪
  16.      dólus  -a m (ọ̑) jur. duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklep ♪
  17.      dólž  [u̯ž] ž neskl. (ọ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi z v, na v dolžino, podolgem: v dolž meri dva metra / hodil je po sobi v šir in dolž sem in tja ♪
  18.      dólžen  in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo ∙ pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev ◊ jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež ♪
  19.      dolžína  -e [u̯ž] ž (í) 1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena; reka je po vsej dolžini plovna; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom 2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora; spreminjanje dolžine dneva in noči 3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost ◊ avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; lingv. dolžina samoglasnika; mat. dolžina razdalja med dvema točkama ♪
  20.      dolžínski  -a -o [u̯ž] prid. (ȋ) nanašajoč se na dolžino: sukanje okrog dolžinske osi / dolžinsko raztezanje po dolžini ♦ geogr. dolžinska stopinja enota za merjenje zemljepisne dolžine; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama ♪
  21.      dolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od dolžiti: dolžitev nepoštenosti ga je hudo prizadela ♪
  22.      dolžíti  -ím [u̯ž] nedov., dólži (ȋ í) delati, imeti koga za krivega česa: dolžili so ga tatvine; dolžil me je, da sem mu pokvaril sina; po krivem ga dolži dolžíti se star. zadolževati se: obljubi mi, da se ne boš pri nikomer dolžil ♪
  23.      dolžníca  -e [u̯ž] ž (í) ženska oblika od dolžnik: dolžnice bomo morali pismeno opominjati za naročnino / hvaležna sem vam in bom vedno vaša dolžnica ♪
  24.      dolžník  -a [u̯ž] m (í) kdor ima dolg, navadno denarni: terjati dolžnike; upniki in dolžniki; knjiga dolžnikov / za to dobroto ostanem tvoj dolžnik; čutil se je dolžnika pred dekletom ♦ jur. glavni dolžnik za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam; hipotečni dolžnik čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev ♪
  25.      dolžníški  -a -o [u̯ž] prid. (ȋ) nanašajoč se na dolžnike: vpisati v dolžniško knjigo; izpolniti dolžniško obveznost ♦ jur. dolžniško razmerje obveznostno razmerje dolžnika do upnika ♪

   9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA