Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (8.951-8.975)



  1.      diákon  -a m (á) v katoliški in pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem
  2.      diakonát  -a m () v katoliški in pravoslavni cerkvi zadnji red pred mašniškim posvečenjem: škof mu je podelil diakonat
  3.      diakonísa  -e ž () 1. pri prvih kristjanih ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike: stregla ji je diakonisa 2. v protestantskem okolju redovnica
  4.      dialékt  -a m (ẹ̑) lingv. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja, narečje: govoriti v dialektu; slovenski dialekti; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja
  5.      dialektálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na dialekt, narečen: dialektalne raziskave / dialektalna poezija
  6.      dialéktičen 1 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda; dialektična filozofska smer; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj; dialektično mišljenje; dialektična protislovja ♦ filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja dialéktično prisl.: gledati na razvoj družbe dialektično; dialektično obravnavati problem
  7.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine
  8.      dialektizácija  -e ž (á) lingv. 1. nastajanje dialektov: dialektizacija slovenskega jezika 2. uvajanje dialektizmov: boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo
  9.      dialektologíja  -e ž () veda o dialektih: ukvarjati se z dialektologijo; slovenska dialektologija
  10.      dialóg  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom
  11.      dialogizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev
  12.      diamánt  -a m (ā) 1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov; uhani z diamanti in safirji; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom ∙ publ. črni diamant premog 2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z diamantom ◊ min. ena izmed oblik ogljika; tisk. tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom
  13.      diametrálen  -lna -o prid. () skrajno različen, popolnoma nasproten: diametralni nazori; diametralna pozicija / ekspr. diametralno nasprotje zelo velikogeom. diametralni točki točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera diametrálno prisl.: stališča se diametralno razlikujejo; diametralno nasprotni interesi
  14.      diapazón  -a m (ọ̑) muz. zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta: pevka ima lep glas z velikim diapazonom; izrabil je ves diapazon instrumenta; pren., publ. časovni diapazon petih desetletij; diapazon mnenj o tem vprašanju je zelo širok
  15.      diapozitív  -a m () fot. pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati: predvajati diapozitive; barvni diapozitivi; šola ima bogato zbirko diapozitivov; predavanje z diapozitivi
  16.      diaskopíja  -e ž () med. rentgensko presvetljevanje: diaskopija pljuč
  17.      diáspora  -e ž (ā) narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori; položaj Židov v diaspori
  18.      diatermíja  -e ž () med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo
  19.      diatóničen  -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona
  20.      díázo...  prvi del zloženk (-) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan
  21.      dícián  -a m (-) kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu
  22.      díckensovski  -a -o [dik-] prid. () tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja
  23.      díčen  -čna -o prid.) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni
  24.      díči  medm. () pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič)
  25.      díčiti  -im nedov.) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom

   8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA