Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (8.051-8.075)


  1.      čemérnost  tudi čmérnost -i [prva oblika čǝm in čem] ž (ẹ́) lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne // čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih ♪
  2.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil ♪
  3.      čémž  -a m (ẹ̑) bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih; čremsa ♪
  4.      čénča  -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče; ne verjemi tem čenčam; pripovedovati, raznašati čenče; to so same babje čenče; prazne čenče // vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče // nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča ♪
  5.      čenčálast  -a -o prid. (á) slabš. čenčast: čenčalaste babnice / sit sem že njihovega čenčalastega klepetanja ♪
  6.      čenčaríja  -e ž (ȋ) nav. mn. neresnična vest, izmišljotina; čenča: to so bile same čenčarije; ni mi do babjih čenčarij / izgubljati čas s praznimi čenčarijami čenčanjem ♪
  7.      čénčast  -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki (rad) čenča: čenčasta baba; čenča čenčasta! / pripovedoval je čenčaste zgodbe ♪
  8.      čenčáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba // govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej 2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine ♪
  9.      čenčàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav; opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis ♪
  10.      čenčávost  -i ž (á) ekspr. lastnost čenčavega človeka: babja čenčavost ♪
  11.      čènda  medm. (ȅ) nar. izraža pritrjevanje; seveda, da: Boli. Čenda! Boli, boli! (I. Pregelj) ♪
  12.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
  13.      čêpar  in čépar -ja m (ȇ; ẹ̑) obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik ♪
  14.      čêpek  -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek ◊ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih ♪
  15.      čepênje  -a s (é) glagolnik od čepeti: od čepenja ga bolijo noge / nezdravo čepenje med štirimi stenami ♦ šport. smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji ♪
  16.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo ♪
  17.      čépica  -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico; nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom / baskovska čepica ◊ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča ♪
  18.      čepínec  -nca m (ȋ) redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec // obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik ♪
  19.      čepíti  čépim in čépiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje ♪
  20.      čépljec  -a [jǝc] m (ẹ̑) bot., navadno v zvezi beli čepljec visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih; zlati koren ♪
  21.      čépnik  -a m (ẹ̑) obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj: navrtati dogo s čepnikom // svedru podobno orodje za izdiranje čepov iz sodov ♪
  22.      čepràv  vez. (ȁ) v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna; avto bom prodal, čeprav v izgubo // za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek // za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen ● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne ♪
  23.      čér  -í ž (ẹ̑) nav. mn. večja, ostra skala: težko se je bilo izogibati nevarnim čerem in pečinam; ladja nasede na čeri; ostanki snega med čermi; koralne, morske čeri; izprane, ostre čeri; samotna čer na pobočju; pren. s prijaznimi besedami se je v pogovoru izogibal nevarnim čerem ♪
  24.      čerávno  vez. (á) star. čeprav: čeravno je pogodba podpisana, ni veljavna ♪
  25.      čerén  -a -o prid. (ẹ̑) redko ki ima veliko čeri: čereni obalni pas ♪

   7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA