Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (526-550)


  1.      vêrman  tudi wêhrmann -a [verman] m (ȇ) med drugo svetovno vojno pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: partizani so napadli, razorožili vermane; policisti, orožniki in vermani / biti pri vermanih ♪
  2.      vêrmanski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na vermane: vermanska uniforma / vermanska posadka ♪
  3.      vêrmanšaft  -a m (ȇ) med drugo svetovno vojno napol vojaški oddelki, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: uporabljati vermanšaft za boj proti partizanom; vključevati moške v vermanšaft ♪
  4.      vêrmut  -a m (ȇ) italijansko desertno vino z različnimi dodatki: piti vermut / vermut z limono in ledom ♪
  5.      vernalizácija  -e ž (á) agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline; jarovizacija ♪
  6.      vérnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od vernik: vernice pri molitvi / vernica nove ureditve ♪
  7.      vérnik  -a m (ẹ̑) 1. pripadnik kake vere: verniki se zbirajo k molitvi 2. ekspr., s prilastkom kdor veruje v kaj sploh: verniki v nadosebne ideale, revolucijo 3. ekspr., s prilastkom vnet zagovornik, privrženec: gledališki verniki; verniki tehničnega razvoja ♪
  8.      vérniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vernike: verniška skupnost / verniška vdanost ♪
  9.      vérnost 1 -i ž (ẹ́) lastnost vernega človeka: njegova vernost je znana / vernost se spreminja; tradicionalna vernost / vernost upada ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo ♪
  10.      vérnost 2 -i ž (ẹ́) 1. knjiž. popolna podobnost, točnost: občudovati vernost reprodukcije / z vso vernostjo je upodabljal živali // resničnost, prepričljivost: zgodovinska vernost opisovanja preteklosti; življenjska vernost pisateljevih junakov 2. zastar. zvestoba, vdanost: priseči si vernost; zakonska vernost ♪
  11.      verodostójen  -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj ♪
  12.      verodostójnost  -i ž (ọ́) knjiž. lastnost, značilnost verodostojnega: verodostojnost priče / verodostojnost podatkov ♪
  13.      veroizpóved  -i ž (ọ̑) 1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve: moliti, sestaviti veroizpoved ♦ rel. augsburška veroizpoved ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu; krstna veroizpoved ki se uporablja pri krstu; nicejska veroizpoved sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325 2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila: v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi verski pripadnosti; živeti po zahtevah veroizpovedi vere ♪
  14.      véroizpovédanje  -a s (ẹ́-ẹ̄) zastar. veroizpoved, vera: pripadniki različnih veroizpovedanj / svoboda vesti in veroizpovedanja vere ♪
  15.      verolómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki prelomi obljubo, dogovor: verolomni podpisnik pogodbe / verolomno dejanje / verolomna žena nezvesta ♪
  16.      verolómnež  -a m (ọ̑) knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: podleži in verolomneži ♪
  17.      verolómnica  -e ž (ọ̑) knjiž. ženska, ki prelomi obljubo, dogovor: spletkarka in verolomnica ♪
  18.      verolómnik  -a m (ọ̑) knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: zaničevati izdajalce in verolomnike ♪
  19.      verolómnost  -i ž (ọ́) knjiž. lastnost, značilnost verolomnega: neiskrenost in verolomnost ♪
  20.      verolómstvo  -a s (ọ̑) knjiž. dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor: maščevati se komu zaradi verolomstva; biti sposoben verolomstva ♪
  21.      veronál  -a m (ȃ) farm. uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje: smrt zaradi prevelikega odmerka veronala ♪
  22.      veronáuk  -a [-nau̯k] m (á) knjiž. verouk: iti k veronauku / učiti veronauk ♪
  23.      veroslóvje  -a s (ọ̑) veda o verah: primerjalno veroslovje ♪
  24.      veroúčen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na verouk: veroučna snov / veroučna knjiga / veroučna skupina ♪
  25.      veroučítelj  -a m (ȋ) knjiž. kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik; katehet: biti veroučitelj ♪

   401 426 451 476 501 526 551 576 601 626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA