Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
VE (4.726-4.750) 
- univerbizácija -e ž (á) lingv. nastanek enobesednega poimenovanja iz večbesednega, poenobesedenje ♪
- univêrza -e ž (ȇ) najvišja vzgojno-izobraževalna in učno-znanstvena ustanova: hoditi, vpisati se na univerzo; študirati na univerzi; fakultete ljubljanske univerze; rektor univerze; profesor na univerzi // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: končati univerzo // poslopje te ustanove: študenti so se zbrali pred univerzo ● pog. sin ima univerzo visoko, visokošolsko izobrazbo; delavska univerza ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje delavcev; univerza za tretje življenjsko obdobje v okviru univerze organizirano izobraževanje odraslih, upokojenih ♪
- univerzálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica 2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti 3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče // ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo 4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen ◊ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; jur. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno
nasledstvo; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale univerzálno prisl.: univerzalno razgledan in izobražen človek ♪
- univerzálije -lij ž mn. (á ȃ) filoz. splošni pojmi: razumeti univerzalije; prostor, čas, materija in druge univerzalije ♪
- univerzalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na univerzalizem: univerzalistični nazor; univerzalistične ideje / univerzalistični izraz poezije ♪
- univerzalizácija -e ž (á) glagolnik od univerzalizirati: univerzalizacija ekoloških pogledov / proces integracije in univerzalizacije sveta ♪
- univerzalízem -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim: zagovarjati univerzalizem; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem 2. knjiž. vsestranskost, vsebinska polnost: kulturni univerzalizem v poeziji; univerzalizem povednosti v romanu // vseobsežnost, vesoljnost: univerzalizem človeške kulture, misli ◊ rel. teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi ♪
- univerzalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj univerzalno, splošno: pisatelj problem univerzalizira ♪
- univerzálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost univerzalnega: prizadevati si za univerzalnost organizacije; stremljenje moderne literature k univerzalnosti / univerzalnost izdelkov / univerzalnost renesančnih umetnikov ♪
- univêrzen -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na univerzo: univerzno poslopje // univerziteten: univerzni učbeniki / univerzna knjižnica / univerzno mesto / univerzni profesor ♪
- univerziáda -e ž (ȃ) šport. mednarodne športne prireditve študentov, organizirane vsaki dve leti: sodelovati na univerziadi / zimska univerziada ♪
- univerzitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na univerzo: univerzitetno poslopje / univerzitetni študij / univerzitetna knjižnica / univerzitetno mesto / univerzitetni predavatelj, profesor ♪
- univerzitétnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor ima visokošolsko izobrazbo: zbrali so se sami univerzitetniki ♪
- univêrzum -a m (ȇ) knjiž. (neizmeren) prostor kot urejena celota; vesoljni prostor, vesolje: raziskovati univerzum; neskončni univerzum; pren. duhovni, sanjski univerzum ♪
- upepelítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na upepelitev: upepelitveni postopek / upepelitvena peč ♪
- upirávec -vca m (ȃ) zool. majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber: gojiti upiravce v akvariju; upiravec in čep ♪
- upodabljávec -vca m (ȃ) kdor upodablja: upodabljavec narave in ljudi / likovni upodabljavec / upodabljavec zahtevnih vlog ♪
- upodobítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na upodobitev: upodobitveni poskusi v slikarstvu / upodobitvena raven komedije ♪
- upogljívec -vca m (ȋ) ekspr. uklonljiv človek: upogljivci v stranki ♪
- upokojítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na upokojitev: upokojitveni postopek / upokojitvena odločba ♪
- upóroven in upôroven -vna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na električni upor: uporovne grelne naprave / uporovna žica žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov ♦ teh. uporovni termometer termometer, ki meri temperaturo s spreminjanjem električne upornosti električnega vodnika; uporovna peč peč, ki se segreva z grelnimi upori; uporovno varjenje varjenje, pri katerem se izkorišča toplota, nastala zaradi električne upornosti ♪
- upoštéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki se da upoštevati: pravno upošteven dogovor; za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara / upoštevna osebnost pomembna ♪
- upovéditi -im dov. (ẹ̑) knjiž. izoblikovati v jezikovno sporočilo: upovediti misel; sanjski motiv je pisatelj spretno upovedil upovéden -a -o: upovedeni doživljaji ∙ knjiž. v romanu upovedene osebe prikazane, opisane ♪
- upovedoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na upovedovanje: upovedovalni postopek / upovedovalna sposobnost ♪
- upovedovánje -a s (ȃ) glagolnik od upovedovati: upovedovanje dogodkov, ugotovitev; načini upovedovanja ♪
4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 
