Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (4.701-4.725)



  1.      tziti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) neustalj. tvesti: kaj vse so tvezili po mestu / tveziti komu laži
  2.      ubesedítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ubeseditev: ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva
  3.      učločenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od učlovečiti: učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje // razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti: človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej
  4.      učlovečevánje  -a s () glagolnik od učlovečevati: proces učlovečevanja / iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem
  5.      učlovečeváti  -újem nedov.) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje
  6.      učločiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo učločiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči ♦ rel. Kristus se je učlovečil učločen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
  7.      údbovec  -vca m () pog. pripadnik uprave državne varnosti: biti udbovec
  8.      udvorljívec  -vca m () knjiž. dvorljivec: vse življenje je bil udvorljivec / imela je veliko udvorljivcev oboževalcev, občudovalcev
  9.      ugotavljávec  -vca m () kdor kaj ugotavlja: ugotavljavec očetovstva / ekspr. testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja
  10.      ugotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek
  11.      ugotovítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine
  12.      uhajávec  -vca m () zastar. uhajač: pognali so se za uhajavcem / vojaški uhajavec dezerter
  13.      ujedljívec  -vca m () ujedljiv človek: osoren, zloben ujedljivec / ne bodi tak ujedljivec
  14.      ukinítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ukinitev: ukinitvena odredba / ukinitveni postopek
  15.      ulívek  -vka m () tisk. ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip
  16.      ulíven  -vna -o prid. () metal. nanašajoč se na ulivanje: ulivni kanal / ulivni sistem
  17.      ulóvek  -vka m (ọ̑) redko ulov: velik ulovek rib; prodati ves ulovek
  18.      ultimatíven  -vna -o prid. () nanašajoč se na ultimat: ultimativna grožnja, zahteva / ultimativni datum / ultimativna nota ∙ knjiž. ni se strinjal s tako ultimativnimi načini reševanja problemov ostrimi, izključujočimi različne možnosti ultimatívno prisl.: ultimativno zahtevati kaj
  19.      últrakratkovalóven  -vna -o prid. (-ọ̑) nanašajoč se na ultrakratke valove: ultrakratkovalovna svetloba / ultrakratkovalovno območje // ki deluje na ultrakratkih valovih: ultrakratkovalovni oddajnik / antena za ultrakratkovalovno telefonijo ♦ med. ultrakratkovalovna terapija terapija z ultrakratkimi valovi
  20.      umestítven  -a -o prid. () nanašajoč se na umestitev: umestitveni obred / umestitveni simboli / umestitvena seja odbora, nove vlade
  21.      umétniškoizpóveden  -dna -o prid. (ẹ̑-ọ̑) nanašajoč se na umetniško izpoved: umetniškoizpovedno dejanje
  22.      uméven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki se da razumeti, dojeti: umevna razlaga; navodila morajo biti vsem umevna; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik razumljiv / to je samo po sebi umevno umévno prisl.: umevno razlagati zapletene reči / v povedni rabi umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli
  23.      umrtnje  -a s (é) glagolnik od umrtviti: umrtvenje rok od mraza / umrtvenje kolena pred operacijo omrtvičenje
  24.      úmstven  -a -o prid. () knjiž. umski: umstvena dejavnost, sposobnost / čustvene in umstvene sestavine pesmi; duhovna in umstvena zmeda miselna, idejna / umstvena elita naroda úmstveno prisl.: umstveno se razvijati
  25.      úmstvenost  -i ž () knjiž. umskost: zvestoba čistemu razumu je zakon človekove umstvenosti / odklanjati umstvenost v umetnosti

   4.576 4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA