Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (43.524-43.548)


  1.      zgíbati 1 -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra; zgibati perilo, rjuhe ♦ teh. zgibati pločevino; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani // na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke; zgibati pisemske ovojnice 2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice 3. redko premikati, pregibati: zlomljene roke ne more več tako zgibati; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval zgíban -a -o: zgiban bankovec; zgibane pole ♪
  2.      zgíbati 2 -am in -ljem dov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo 2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele ♪
  3.      zgibávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila 2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal ♪
  4.      zgibljáj  stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ) zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib ♪
  5.      zglasíti se  -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov., zglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pismeno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo 2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi; mimogrede se je zglasil pri bratu; zglasite se lahko vsak dan popoldne // redko oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico 3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo ● zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti ♪
  6.      zglávje  -a s (ȃ) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje ● knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del ♪
  7.      zglávnik  -a m (ȃ) 1. blazina (za pod glavo): zrahljati zglavnik; inlet za zglavnike 2. nar. večje poleno, panj: v peči je gorel zglavnik ♪
  8.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  9.      zgledávati se  -am se nedov. (ȃ) star. zgledovati se: zgledavati se pri velikih pesnikih / gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali zgražali, spotikali ♪
  10.      zgléden  -dna -o prid., zglédnejši (ẹ́ ẹ̄) ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju; zgledna strokovna raven; govoriti zgledno slovenščino; zgledno vedenje, znanje zglédno prisl.: zgledno opravljati svoje delo; zgledno živeti ♪
  11.      zglédnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zglednega: njegova delovna zglednost / zglednost vedenja ♪
  12.      zglòb  zglóba in zglôba m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih 2. nestrok. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib ♪
  13.      zgnêsti  zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é) 1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi 2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta 3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki zgnêsti se s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu zgnetèn -êna -o: pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo ∙ redko podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat ♪
  14.      zgnetênost  -i ž (é) stanje zgnetenega: zgnetenost testa / ekspr. zgnetenost dogodkov v povesti ♪
  15.      zgníti  zgníjem dov. (í ȋ) 1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile; zgniti pri koreninah, v zemlji 2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil; zgniti v ječi; v tej samoti bo še zgnil zgnít -a -o: zgnit les; zgnito sadje ♪
  16.      zgóda  -e ž (ọ̑) knjiž. dogodivščina: pripovedoval je svoje zgode; junaške, vojne zgode // dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna zgoda ● zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih ♪
  17.      zgódaj  prisl. (ọ̑) izraža čas na začetku a) jutra: biti zgodaj pokonci; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat; danes si pa zgodaj prišla; sneg je letos zgodaj zapadel; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje ● že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi ♪
  18.      zgódba  -e ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta; pripovedovati zgodbe; ve veliko zgodb; resnična, zanimiva zgodba; zgodba iz šole, življenja; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo ∙ vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili // lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu; besedilo nima izrazite zgodbe; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba 2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo; dolga, kratka zgodba; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu; ljudska zgodba; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu ♪
  19.      zgódbar  -ja m (ọ̑) knjiž. kdor si izmišlja, pripoveduje zgodbe: on je zgodbar, iz vsega zna narediti zgodbo / ljudski zgodbar ♪
  20.      zgódbica  -e ž (ọ̑) ekspr. manjšalnica od zgodba: pripovedovati zgodbice; zna veliko šaljivih, veselih zgodbic / pisec kratkih zgodbic za otroke ∙ ekspr. ona ve za vse njegove zgodbice ljubezenske dogodivščine ♪
  21.      zgóden  -dna -o prid., zgódnejši (ọ̄) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa: danes je zgoden; zgodna si za gledališče / zgodni potniki so že čakali na avtobus potniki, ki so bili zgodni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgoden izid knjige; zgoden prihod avtobusa / zgodna smrt; zgodno staranje; njeno upanje, veselje je preveč zgodno / zgodna setev; zgodno cvetenje češenj; danes imamo zgodno kosilo zgodaj kosimo; letos je sadje zgodno je zgodaj dozorelo, zgodaj zori / ekspr. danes bom zgoden bom zgodaj prišel (domov) 3. od začetka trajanja malo oddaljen: bil je še zgoden večer, ko so že odšli; zgodna jesen, pomlad; zgodno popoldne / prišel je v zgodnih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj; ekspr. ura je še zgodna zgodaj je še / najzgodnejša mladost; zgodnejša leta življenja / pisateljevi zgodni romani 4. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času; zgodnji: zgodni krompir; pozne in zgodne sorte ♪
  22.      zgódnjekrščánski  -a -o prid. (ọ̄-ȃ) nanašajoč se na zgodnje krščanstvo: zgodnjekrščanski mozaik; zgodnjekrščansko svetišče / zgodnjekrščanski mislec ♪
  23.      zgódnjepomláden  -dna -o prid. (ọ̄-ȃ) nanašajoč se na zgodnjo pomlad: svež zgodnjepomladni dan / zgodnjepomladno sonce ♪
  24.      zgódnji  -a -e prid. (ọ̄) 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje // ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce 2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj / zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela 3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja ◊ arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika ♪
  25.      zgódnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost zgodnega: zgodnost cvetenja češenj / zaradi zgodnosti odhoda vlaka ga je zamudil / zgodnost ure / zgodnost krompirja; zgodnost ali poznost sort ♪

   43.399 43.424 43.449 43.474 43.499 43.524 43.549 43.574 43.599 43.624  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA