Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

VE (43.224-43.248)


  1.      zažágati  -am dov. (ȃ) 1. začeti žagati: zažagati po narisani črti 2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo 3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže 4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali 5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal ♪
  2.      zažaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji // žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce 2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju 3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč ♪
  3.      zažarévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi ♪
  4.      zažaríti se  -ím se tudi zažáriti se -im se dov., zažáril se (ȋ í; ā ȃ) knjiž. odbiti močno svetlobo: lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu ♪
  5.      zažéjati  -am dov. (ẹ̑) 1. brezoseb. začutiti potrebo po pijači: po jedi ga je zažejalo; od vročine človeka zažeja; pren. zažejalo ga je po domovini, prijateljih 2. star. užejati: slana hrana ga je zažejala / pri delu se je zažejal ♪
  6.      zaželênost  tudi zaželjênost -i ž (é) lastnost, značilnost zaželenega: zaželenost dejanja; zaželenost in koristnost razprave ♪
  7.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  8.      zaženílo  -a s (í) nekdaj denar, premoženje, ki ga ženin da, zapiše nevesti za prineseno doto ♪
  9.      zaženíti  -žénim dov. (ȋ ẹ́) nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva ♪
  10.      zažéti  -žmèm tudi -žámem dov., zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt (ẹ́ ȅ, á) knjiž. stisniti: zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah zažéti se zajesti se: jermen se mu je zažel v meso zažét -a -o: tesno zažet pas; zažete ustnice ♪
  11.      zažgáti  -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala ● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem ♪
  12.      zažgoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček ∙ ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela ♪
  13.      zažigálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor kaj zažiga: zažigalec smeti, trave / zažigalec možnarjev 2. star. požigalec: zažigalca še niso našli ♪
  14.      zažígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen ∙ ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh ♪
  15.      zažíngati  -am dov. (ȋ) nižje pog. zapeti: fantje so veselo zažingali; zažingati pesem ♪
  16.      zažírati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira zažírati se s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodirati v kaj: črvi se zažirajo v les; pren., ekspr. strah se zažira v ljudi 2. zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov: žaga se zažira v deblo; voz se je zažiral v razmočena tla / vodna struga se zažira vse globlje 3. prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zažira v obleko / rja se zažira v kovino / saje so se zažirale v kožo ● ekspr. tovarna se zažira v polje sega ♪
  17.      zažlébiti  -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram ♪
  18.      zažlobudráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo 2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek ♪
  19.      zažmíkati  -am dov. (ȋ) 1. redko dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo 2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče ♪
  20.      zažréti  -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ) nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije zažréti se ekspr., s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj 2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino ● ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati zažŕt -a -o: zažrt madež; v roke zažrta vrv ♪
  21.      zažuboréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: potok, studenec zažubori / vodomet glasneje zažubori / ekspr.: sredi puščave zažubori studenec se žuboreč pojavi; curek vina je zažuborel v majoliko žuboreč stekel 2. ekspr. rahlo, lahkotno se zaslišati: iz radia je zažuborela violina 3. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: zažuborela mu je nekaj prijaznih besed / rada te imam, je zažuborela deklica // živahno, lahkotno zapeti: na češnji so zažuboreli ščinkavci ♪
  22.      zažvížgati  -am dov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo 2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu ∙ žarg., šport. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal 3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo // oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos 4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami // povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku ♪
  23.      zažvrgoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptica je priletela na okno in zažvrgolela 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: dobro jutro, je zažvrgolela ♪
  24.      zbadljív  -a -o prid. (ȋ í) ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik // ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime zbadljívo prisl.: zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.: ekspr. rad zine kako zbadljivo ♪
  25.      zbadljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zbadljivega: moti jih njegova zbadljivost / v odgovoru je začutila zbadljivost / zavrnil ga je z lahkotno zbadljivostjo ♪

   43.099 43.124 43.149 43.174 43.199 43.224 43.249 43.274 43.299 43.324  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA